Dvaindvajseti julij

Dež, tokrat ni bil edini razlog, zakaj ni bilo Glasovega treninga.

Tehtnejši razlog, zakaj smo ostali doma, je bil Tadej Valjavec in Tour de France. Tadej kot edini Slovenec na dirki in po vrhu še gorenjske gmajne list je razlog, da smo prikovani pred TV ekrani spremljali, ali se mu bodo uresničile kolesarske sanje.

Uresničile so mu se. Na dramatičen način se je prebil med prvo deseterico najboljših na največji, najtežji in najpopularnejši tritedenski dirki na svetu.

Tadej je resnično poskrbel za spektakel. 16. etapa v dolžini 157. kilometrov, od Cunea do Jausiersa je bila strahovita in je peljala najprej čez 2351 metrov visoki Col de la Lombarde. Nato je sledil dvajsetkilometrski spust do 883 metrov visoke Isole in potem se je začelo neskončno štiridesetkilometrsko plezanje na kar 2802 metra visok Cime de la Bonette. Slednji je bil tudi najvišja točka Toura in oba seveda ovrednotena z (HC) najvišjo oceno težavnosti. Z vrha najvišje točke dirke je sledil šestindvajset kilometrov zelo hiter, nevaren in tehnično zahteven dir v dolino, kjer je bil cilj. Etapa, pisana na kožo močnemu hribolazcu, ki se zna odlično spuščati v dolino. Etapa za umret, kot jo je že pred štartom tritedenske dirke opisal Avstralec Cadel Evans, eden od glavnih favoritov za končno zmago.

Zunaj je deževalo in brez slabe vesti, da nisem šel na Glasova torkova srečanja, sem navijal za Tadejevo srečo in njegovo sposobnost, da se prekucne čez oba visoka vrhova in varno z najhitrejšim časom pristane v dolini. Priznam, da sem že nekaj let skeptičen glede njegovih apetitov po zmagah na največjih dirkah, vendar me je Tadej prevečkrat »pomiril« z dejstvom, da so vrhunski rezultati med prvih pet ali deset uvrščenih na nekaterih največjih dirkah enake vrednosti kot zmaga. Ne zato, ker nismo kolesarska velesila, in ne zato, ker Valjavec ni sposoben velikih zmag, ampak zato, ker se enostavno do zdaj nikoli ni vse izšlo tako, kot (se nekoč bo) bi si želel.

Dvaindvajsetega julija je kazalo, da je prišel dan, ko bo bivši kolesar Save Kranj, kranjski gimnazijec, soprog, oče, brat, sin, vnuk, prijatelj, kolega, športnik ... in vse ostalo, doživel svojih pet minut največje slave v dosedanji karieri. Zleknjen v naslanjaču sem se zahvalil fortuni, da ga je izbrala za enega izmed sedmih ubežnikov, ki jih je peloton spustil bežati proti cilju. Pred tem sem odprl steklenico piva in nazdravil v pozdrav virtualne Tadejeve rumene majice in že zasanjano pomislil, kakšni bodo naslovi v jutrišnjih časopisih. Tadej in šest takih, ki jih Tadej lahko »strese« na klanec, kadarkoli in vedno. Tadej in šest takih kolesarjev, ki vedo, da je Tadej tisti, ki se izmed njih najhitreje vzpenja po klancu navzgor in hudičevo hitro spušča v dolino. Vse je bilo tako, kot sem čakal vsa ta leta Tadejevega dela v tujini.

Vrh se je bližal. Oblaki so bili vse nižje, zrak vse redkejši in ubežniki do konca utrujeni. Potem sem se spomnil, da Tadej zadnjih nekaj sezon ne spada več med »čistokrvne« hribolazce. Oblil me je strah, da ne bo tako, kot bi moralo biti. Trenutek slabosti sem splaknil s požirkom, dvema hladnega piva in užival v nadaljevanju predstave. Užival sem vse do zadnjih petstotih metrov, ki so še ločili do vrha 2803 metrov visokega Bonetta. Potem nisem več užival. Tadej je trpel Kristusove muke. Jaz sem bil izzvan v živčno vojno. Čips, TV ekran in pivo so se mi priskutili. Naenkrat in za neskončnih petsto metrov, ki jih je pred sabo valjal Valjavec. Grozljivka. Shrljivka. Drama ali nekaj četrtega. Skoraj sem zamenjal program in ko sem videl, da je na trojki prav tako Valjavec s svojimi mukami in težavami, sem si dejal, da po vrhu sledi še noro hitri spust proti cilju. Tadej jih bo polovil kot podgane in potem je spet vse mogoče.

Tadej jih ni ujel in od sedmih je končal sedmi. Ujel je prvo deseterico v skupni razvrstitvi in tako dosegel tisto, kar bo nedosegljivo vsaj še deset let.