Računalnik in jaz: MP3 glasba

Besedilo: Robert Guštin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. julij 2008 / 06:00

Ko smo si včasih zaželeli poslušati glasbo, smo na gramofon položili ploščo, ki se je vrtela, magnetna igla pa je odčitavala zvočni zapis.

Te klasične plošče poznamo pod imenom »vinilke«, saj so bile izdelane iz plastike črne barve, lahko pa so bile tudi raznih drugih barv. Plošče so bile večje in manjše velikosti, zato je bilo potrebno prilagajati hitrost vrtenja plošče. Na eno veliko ploščo je šlo nekje do 16 pesmi. Igle so rade preskakovale in plošča se je hitro poškodovala. Poleg plošč so bile včasih aktualne tudi avdio kasete, kjer je bil zvočni zapis posnet na magnetni trak, ki ga je v kasetniku odčitavala magnetna glava. Na eno kaseto je šlo za okvirno dobro uro glasbe, trak pa se je rad navil na glavo ali se poškodoval. Danes pa je večina glasbe in drugega zvoka posnetega na CD ploščah, ki jim slovensko rečemo zgoščenka. Izraz CD izhaja iz angleških besed »Compact Disc«, kar lahko dobesedno prevedemo kot optični disk za zapis podatkov. CD-ji so manjši kot »vinilke«, težje prihaja do poškodb, lahko jih poslušamo tudi v avtu in na računalniku, prav tako pa je lahko na njih zapisano več glasbe.

V zadnjem času je najbolj priljubljen zapis glasbe v formatu MP3. Bistvena prednost tega zapisa je, da ga lahko posnamemo na CD ali na spominski ključek, lahko pa ga posnamemo tudi direktno v računalnik. Ker so MP3 datoteke bistveno manjše, kot pa je velikost datotek v originalnem glasbenem formatu, jih lahko na en CD spravimo tudi nekaj sto. Tako imamo na voljo mnogo več glasbe za poslušanje in uživanje. Format je primeren za poslušanje skoraj na vseh glasbenih napravah, tako domačih kot tudi prenosnih.

MP3 je priljubljena digitalna oblika zapisa glasbenih datotek, ki je bila razvita z namenom zmanjšanja njihove velikosti. V nestisnjeni obliki le-te zasedajo veliko prostora. MP3 je oblika zapisa glasbe z izgubami. Omogoča predstavitev PCM (angleško Pulse-Code Modulation) oblike zapisa analognega signala na racionalnejši način. To se doseže tako, da se frekvence zvoka, ki jih človeško uho ne zazna oziroma prezre, preprosto izpusti in s tem prihrani prostor. Zaradi tega se tej obliki zapisa pravi zapis z izgubami, kar pomeni, da se zvočne informacije ob pretvorbi skazijo. Srce oblike zapisa MP3 je hibridna transformacija, ki pretvori časovni signal v frekvenčno področnega.

Ker je MP3 okrnjen glasbeni zapis, ima številne nastavitve bitne hitrosti, ki ji pravimo »bitrate«. Bitna hitrost je število bitov, ki predstavljajo kodirane podatke za 1 sekundo zvoka. Tipična bitna hitrost je od 96 do 256 kilobitov na sekundo. Glasbeni CD, na katerem je glasba zapisana brez stiskanja, ima bitno hitrost okoli 1400 kilobitov na sekundo. Večja kot je hitrost, večja je velikost datoteke. Datoteke MP3, ki so stisnjene z zelo majhno bitno hitrostjo, so slabe kakovosti. V tem primeru je popačenje zvoka zelo očitno. Najbolj se učinek izgub sliši pri aplavzu. Nepozoren poslušalec zapisa MP3 ne loči od zapisa CD, kadar je njegova bitna hitrost najmanj 128 kilobitov na sekundo.

Seveda kakovost ni odvisna le od bitne hitrosti. Na kakovost odločilno vpliva tudi kodirnik, ki mu pravimo »encoder«. To je program, ki skrbi za ustrezno pretvorbo analognega signala v MP3 format. Kakovosten brezplačen in odprtokodni kodirnik je LAME.

Za odkodiranje oziroma poslušanje datotek MP3 je potrebno dekodiranje, programsko knjižnico, ki opravlja dekodiranje, imenujemo kodek. Glasbene naprave in nekateri operacijski sistemi kodek MP3 vsebujejo že kot del standardnih knjižnic, drugod pa je implementiran znotraj predvajalnega programa. Danes imamo na voljo številne programe, ki podpirajo poslušanje MP3 datotek na računalniku. Najbolj poznana sta Winamp in BSPlayer. Glasba je užitek, zato si jo privoščite v velikih količinah.