Branko Celar, predavatelj na fakulteti za varnostne vede v Ljubljani (Foto: J. K.)

Mejni spor naj rešita Slovenija in Hrvaška sami

Slovenci se moramo najprej doma dogovoriti, kaj želimo doseči v pogajanjih o meji s Hrvaško in kaj so naši interesi, pravi Branko Celar iz Škofje Loke, dolgoletni uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve in strokovnjak za vprašanja državne meje in migracij.

»Nekdanje republiške meje se lahko spreminjajo samo s sporazumom. Zato je hrvaško premikanje in barvanje mejnih kamnov ter pisanje po njih brez dogovora dejanje proti mednarodnemu pravu.« »Nobena sprememba meja in mejnih črt, ki bi bila dosežena s silo, z zvijačo ali samovoljno, nima nobenih pravnih učinkov ...« (Robert Badinter, predsednik arbitražne komisije na mirovni konferenci o Jugoslaviji)

Kolikor vem, se s problemom državnih meja Slovenije, posebej s Hrvaško, ukvarjate že od leta 1991, ko se je Slovenija pripravljala na osamosvojitev.

»S problemom jugovzhodne meje s sosednjo Hrvaško sem se začel ukvarjati leta 1989, ko se je Slovenija odločila za preprečitev tako imenovanega 'mitinga resnice' 1. decembra v Ljubljani. Takrat je slovenska policija prvič po drugi svetovni vojni zasedla mejo s Hrvaško in preprečila vstop mitingašem. Leta 1990 sem bil imenovan za načelnika oddelka za mejne zadeve in tujce na Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije in skupaj s svojo strokovno ekipo sodeloval pri osamosvojitvenih procesih, ki so zadevali nadzor državne meje, tujce in migracije. Pred tem sem se s problematiko državne meje srečeval kot komandir policijske postaje na letališču Brnik, ki je bilo takrat resnično slovensko okno v svet.«

 

Ali se Slovenija in Hrvaška leta 1991 res nista mogli dogovoriti o poteku državne meje? Je slovenska politika podcenjevala problem meje in naivno verjela, da bo soseda spoštovala dejansko stanje 25. junija leta 1991?

»Mejno vprašanje s Hrvaško je bilo leta 1991 lahko rešeno le načelno. Državna meja na kopnem je bila določena kot nekdanja medrepubliška meja, meja na morju pa ni bila nikoli določena, saj je bilo v času nekdanje Jugoslavije morje skupno, jugoslovansko. Zato imamo v pogajanjih o meji z našo južno sosedo največ težav prav pri določanju meje na morju. Tudi meja na kopnem ni tako čista, kot piše v Temeljni ustavni listini obeh držav. V njih je zapisano le, da je meja med Slovenijo in Hrvaško tista meja, ki je bila v času Jugoslavije medrepubliška meja. Obe državi sicer trdita, da je meja na kopnem taka, kot je bila 25. junija leta 1991, vendar si stanje razlagata različno. Če pogledamo dokumente, zelo hitro ugotovimo velike razlike pri katastrih. V Sloveniji so bili prvi narejeni že v 16. stoletju, na Hrvaškem pa šele v 18. stoletju. Poleg tega je Hrvaška leta 1972 sama naredila svoje katastre, ki jih ni uskladila s Slovenijo. Zato pri posameznih parcelah Hrvati trdijo, da so njihove, mi pa, da so naše. Ob meji s Hrvaško je zato katastrsko neusklajenih blizu 1700 hektarov zemljišč.«

Kje so ta zemljišča?

»Prva so na tromeji med Slovenijo, Madžarsko in Hrvaško blizu mejnega prehoda Pince v bližini Lendave. Drugo sporno območje je celotno porečje Mure, ki je bilo v preteklosti vedno pod slovensko oblastjo, vendar ga ima Hrvaška v svojih katastrih za svojega. Tretji problem je okolica Sekuličev v Beli krajini, četrto sporno ozemlje, veliko okrog 70 hektarov, je tako imenovana Tomšičeva parcela na Snežniku, kjer Hrvatje redno sekajo, čeprav je v slovenskem katastrskem območju. Javnosti najbolj znan pa je primer mejnega prehoda Sečovlje in slovenska zemljišča na južnem bregu Dragonje, ki so bila vedno v slovenskem katastru in slovenski zemljiški knjigi. Hrvaška je na tem delu zemljiško knjigo brez usklajevanja s Slovenijo odprla šele leta 1993 in razglasila to ozemlje za svoje.«

Slovenska pravica za neoviran dostop do odprtega morja

Pri določanju meje na morju ni problematična samo mejna črta, ampak tudi neoviran dostop Slovenije na odprto morje.

»Meje na morju so sporne na celotnem Jadranu, ki je bil za časa Jugoslavije enoten, po letu 1991 pa so ob njem nastale štiri države: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Črna gora. Hrvaška meje na morju nima rešene z nobeno od teh držav. Na Jadranu so slovenski interesi jasni. Prvi je celovitost Piranskega zaliva, ki naj bi pripadel Sloveniji, drugi pa izhod Slovenije na odprto morje, ki ga je v zgodovini vedno imela, ne glede, v kateri državi je bila. Hrvaška Sloveniji v nobenem primeru nima pravice odrekati možnosti dostopa do odprtega morja, ki jo je pridobila z Osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Italija in Jugoslavija, Slovenija pa je naslednica tega sporazuma. V njem je določena točka T-5, ki zagotavlja naš izhod na odprto morje. Ker ima Hrvaška mejne probleme na morju in na kopnem tudi z drugimi svojimi sosednjimi državami in ker v praksi pogosto predvsem zaradi pritiska mednarodne skupnosti najprej določen sporazum podpiše, potem pa ga prekliče, se mora Slovenija zavedati, da se v tem primeru pogaja z zelo neugodno sosedo. Mislim, da se naša država tega dejstva premalo zaveda in jemlje pogajanja preveč lahkotno, morda celo naivno.«

Ali naj se po Vašem mnenju Slovenija o meji še naprej pogaja s Hrvaško ali naj prepusti odločanje o meji mednarodnemu sodišču?

»Mednarodna pravna praksa svetuje državam v primeru mejnega spora uporabo političnih in diplomatskih sredstev, med katere sodijo bilateralna ali multilateralna pogajanja, posvetovanja, mediacija, dobre usluge, sprava itd. Pravna praksa pozna v tem primeru devet možnosti, Slovenija in Hrvaška pa sta izkoristili samo eno: pogajanja. Ker niso bila uspešna, so bila leta 2001 prekinjena. Do leta 2007, ko se je predsednik slovenske vlade na Bledu o reševanju problema državne meje pogovarjal s predsednikom hrvaške vlade in omenil možnost, da bo o sporu sodilo mednarodno sodišče v Haagu, razen političnih izjav državi nista konkretno naredili ničesar. Danes se posredovanje sodišča v Haagu v Sloveniji skoraj ne omenja več, ker o tem ni bilo soglasja večine političnih strank, pa tudi stroka je bila zadržana do tega predloga. Samo politika ve, zakaj niso bila uporabljena še druga diplomatska in politična sredstva, kar je stroka, v katero štejem tudi sebe, večkrat predlagala.«

Katero mednarodno sodišče bi bilo potem najprimernejše?

»Pri posredovanju mednarodnega sodišča se je treba najprej zavedati, da bo sodba za obe državi obvezna, ne glede, ali bo za posamezno državo ugodna ali ne. Za Slovenijo bi bila lahko taka sodba tvegana zaradi upoštevanja tako imenovane pravičnosti. Če bo o meji razsojalo meddržavno sodišče v Haagu, bo upoštevalo pravno pravičnost. Vprašanje pa je, ali bo upoštevalo, da je Slovenija v morskem delu meje prikrajšana država, da leži v pol zaprtem morju in da ima zelo kratko obalo. Samo 26 držav na svetu ima tako kratko obalo kot Slovenija. Zato priporočam Sloveniji, da v primeru neuspešnih diplomatsko-političnih rešitev išče rešitve pri stalnem arbitražnem sodišču v Haagu (SAS), ki deluje že od leta 1899 ali v 'ad hoc' arbitraži. Ti dve sodišči bi upoštevali tudi druge vidike pravičnosti in za Slovenijo ugodne okoliščine. Seveda pa se morata v vsakem primeru najprej prizadeti državi sporazumeti, katero sodišče bo odločalo o sporu.«

Kaj pa vnovični predlog za posredovanje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi? Slovenija je to že predlagala, Hrvaška pa je njen predlog zavrnila.

»To bi bila dobra rešitev in me žalosti, da predlog ni bil obojestransko sprejet. Predsednik tega sodišča je ugleden mednarodni pravnik in nekdanji predsednik francoskega ustavnega sodišča Robert Badinter, ki kot predsednik arbitražne komisije na mirovni konferenci o Jugoslaviji odlično pozna problem. Njegovo mnenje številka 3, ki velja še danes, Hrvatje neradi in pomanjkljivo citirajo. V mnenju je zapisal, da je zunanje meje treba spoštovati in da se lahko nekdanje republiške meje spreminjajo samo sporazumno. Če ni sporazuma, so republiške meje zaščitene z mednarodnim pravom kot zunanje meje, kar pomeni, da naj se meja določi tako, kot je bila dejansko 25. junija leta 1991. Ker meja na morju še ni določena, velja to le za njen kopni del. Nobena sprememba meja in mejnih črt, ki bi bila dosežena s silo, z zvijačo ali samovoljno, nima nobenih pravnih učinkov. To pomeni, da je hrvaško premikanje in barvanje mejnih kamnov ter pisanje po njih brez dogovora s Slovenijo dejanje proti mednarodnemu pravu.«

So potem zahteve po meji po sredini savudrijskega polotoka, kar zahtevajo nekatere civilne iniciative, brezpredmetne?

»Poznam te zgodovinske zahteve in bojim se, da ne bodo rodile sadov, kot si različne iniciative predstavljajo. Tudi v 5. členu ustave nekdanje Jugoslavije je bilo zapisano, da se meje med republikami lahko spreminjajo le v soglasju prizadetih republik. Pri določanju poteka državne meje bodo po mojem mnenju odločali predvsem zemljevidi in katastri, ki so veljali na dan 26. junija 1991, nato sporna območja, na katerih je Slovenija izvajala efektivno oblast, območja, ki jih je Hrvaška samovoljno in enostransko vrisala v svoj kataster, pa bodo obravnavana posebej. Mešana komisija za meje prav sedaj to dela.«

Kakšna je Vaša napoved izida sodnega reševanja spora o meji?

»Katerikoli mednarodni sodni ali arbitražni organ bo reševal problem meje, se bosta morali Slovenija in Hrvaška sporazumeti najmanj o štirih stvareh: o predmetu spora (o obravnavanju celotne meje na kopnem in morju ali zgolj o njenih posameznih delih), o vsebini spora, o procesnih pravilih in o sodišču, ki bo razsojalo. Te plati določanja državne meje se v Sloveniji premalo zavedamo. Sami se moramo najprej dogovoriti, kateri so v tem primeru slovenski nacionalni interesi in kaj želimo v mejnem sporu doseči. Če ne bo večinskega soglasja, je bolje, da se s Hrvati sploh ne pogovarjamo in spoštujemo priporočila mednarodnega prava, da je meje na dan osamosvojitve treba spoštovati in naj nobena država v sporu ne naredi kaj takega, kar bi ga še zaostrilo in dodatno otežilo njegovo reševanje. Hrvaška se tega ne drži. Posegala je na Muro in na Dragonjo, sekala v snežniških gozdovih in barvala mejne kamne. Še naprej sem prepričan, da bi morala mejni spor zrelo, odgovorno in kompromisno rešiti politika in diplomacija s polnim upoštevanjem mednarodno-pravne stroke v obeh državah, ki ne sme podlegati kratkoročnim političnim pritiskom. Trdim, da je z nerešenim mejnim sporom prizadeta tudi suverenost obeh držav. Nagibam se k tistim rešitvam, ki bodo nakazovale predvidljivost rešitev. Torej naj se Slovenija in Hrvaška za mejo dogovorita sami, tudi če jima pri tem pomaga nekdo tretji.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranj / petek, 28. februar 2020 / 20:11

V drugi krog štiri mesta, Kranj ne

Med mesti, ki so se uvrstila v drugi krog za naziv evropske prestolnice kulture 2025, ni več Kranja in Lendave. Izbrano mesto znano konec leta.

Objavljeno na isti dan


Splošno / torek, 3. april 2007 / 07:00

Elektrika iz sonca

Sonce je neusahljiv vir električne energije.

Gorenjska / torek, 3. april 2007 / 07:00

Vladno soglasje za Igorja Horvata

Ljubljana - Vlada je pretekli teden soglašala z imenovanjem Igorja Horvata za direktorja Splošne bolnice Jesenice, ki ga je na to dolžnost na tajnem glasovanju konec let...

Gorenjska / torek, 3. april 2007 / 07:00

Anketa: Jelen naj bo spet hotel

Kranj - Nekdanji hotel Jelen ima novega lastnika, stavbo je kupilo podjetje Elektroservisi iz Trzina. Naključne sogovornike smo vprašali, v kakšen namen naj stavbo preuredijo.

Zanimivosti / torek, 3. april 2007 / 07:00

Javni WC bo (vendarle) odprt vse leto

Bled - Ob festivalni dvorani na Bledu je javni WC, ki pa je brez ogrevanja in slabo toplotno izoliran, zato je od leta 1995 odprt zgolj poleti, v glavni turistični sezon...

Cerklje na Gorenjskem / torek, 3. april 2007 / 07:00

Nov center za zračni promet

Brnik - Javno podjetje Kontrola zračnega prometa Slovenije bo na letališču Brnik zgradilo nov center za kontrolo in vodenje zračnega prometa v Sloveniji. Sistem vodenja...