Njena pot

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. julij 2008 / 06:00

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Potem so se naučili Desetega brata, zmeraj so morali na oblast nasloviti prošnjo, ali lahko igrajo.

To so bili tudi časi, ko je njenega strica doletela huda tragedija. Njegov edini sin je pasel živino in ob napeti žici, ki jo je bilo po Lavrovcu še nič koliko, je po nesreči stopil na mino, ki ga je ubila.

»O, kako sta žalovala! Pravzaprav smo se vsi jokali z njima. Ampak potem, ko sta se s teto pobrala, se nista zaprla vase, ampak sta vrata doma odprla na stežaj tudi nam, mladim. Pri njiju, pri Matevžu, smo se začeli zbirati, včasih smo tudi zaplesali, fantje so bili rosno mladi, ker tistih, prave starosti ni bilo več. Žal pa so oznovci kmalu izvohali, kje se zbiramo, nekoč so prav grdo planili skozi vrata in nas na surov način razgnali. A je to kakšen greh, je rekel stric. Midva z Janezom sva obsedela za pečjo. In prav v njega se je oznovec vtaknil. Od kod si se pa ti pritepel, mu je rekel. V Nemčiji sem bil v ujetništvu, mu je povedal po pravici. Baraba oznovska, še danes ga vidim, kako se je šopiril!«

Nasploh nam je oblast nenehno pošiljala neke dopise, kako se moramo obnašati, celo to so nam ukazovali, da moramo zatirati koloradskega hrošča po njivah. Kot da kmet tega ne bi vedel! Na Vrhu svetih treh kraljev so nenehno organizirali sestanke. Oznovec, ki jih je vodil, je zmeraj rohnel, da smo zadrti in sovražni in da nas bo on že zmehčal. Pa se nekoč oglasi ena od žensk in reče, da bo takoj vse drugače, če jim vrnejo može, ki so jih odgnali. Pa se barababin ni prav nič zmedel. Dejal je, da bodo vse »ta bele« takoj izpustili, da le ugotovijo, da niso nič krivi. Žal se to ni zgodilo … Enkrat so nekatere prisilili, da so se naučili neko igrico o dekletu, ki je za nekim grmovjem našla ranjenca in ga negovala. Pa smo vsi vedeli, da so to same laži in propaganda in so bili redki, ki so si igro potem tudi ogledali.«

»Kot se ve, je bilo vojne konec v mesecu maju. V gostilni smo takrat prvič videle partizane. Niso nas spustili naprej. Bila sem boječa, in sem takoj, ko sem jih zagledala, zbežala skozi gozd. Ostale, ki so bile bolj korajžne, so počakale, da so videle, kaj hočejo od njih. Pa so jih morale »le« poljubiti, vsakega posebej, da so jih potem spustili naprej, v cerkev. Po letu 1950 so se te prisile malo omilile … hvala bogu.«

Okoli leta 1948 je šla njena sestra Štefka v Logatec, h Kramarju za sobarico. Vendar je takrat oblast dekle in hlapce prepovedala, zato je našla delo v KLI-ju. Doma, v Lavrovcu, na kmetih, pa je bilo življenje vedno teže. Tisti, ki so se znašli, so še nekako rinili skozi vsakdan. Imeli so lahko le enega prašiča in eno kravo, to pa je bilo za kmetijo veliko premalo.

»Sestro sem zato prosila, da mi bo za pričo, saj sva se z Janezom leta 1948 želela poročiti. Mahneva jo proti Logatcu, s kolesom. Pridem k sestri, ki je z neko prijateljico stanovala v skromni sobici. A je ne najdem doma, imela je nesrečo, saj ji je na šihtu nekaj padlo v oko in je oslepela. Stisnilo me je pri srcu, saj sem že od prej vedela, da se je drži smola. Že takrat, ko je služila na Vrhu, jo je nekoč brcnil konj in ji izbil šest zob. Pa tako lepe je imela! Še danes ne vem, zakaj si je dala potem narediti srebrne zobe, zmeraj so jo kazile, ko se je nasmejala. Zaradi nesreče so ji ustavili še umetno oko …

Jaz pa sem rabila pričo za poroko! Ko sem nemočno stala na cesti, zagledam rovtarskega poštarja, Bajkovca. Pa ga ustavim in ga prosim, če mi gre za pričo. Takoj, ko odpelje konja v hlev, odidemo v pisarno, k matičarki. Hitro uredimo formalnosti. Potem pa smo šli proslavit h Korenjčanu. Tam je bilo vse prazno. Kelnarica pravi, da nimajo nič jesti. Pa pravi Bajkovc, če imajo vsaj kozarce. Brez besed jih položi na mizo, Bajkovc pa potegne iz cekra sadjevec in 12 palačink. In to je bila naša poročna pojedina. Na koncu sta oba zaradi popitega šnopca že vriskala!«