Med sosedi 100

Korte/Trögern, eden najlepših delov avstrijske Koroške, ležijo tik za državno mejo z Avstrijo in so jezerski mejaši.

Do začetka dvajsetih let preteklega stoletja so bile Korte trdno povezane z Jezerskim, stkale pa so se tudi številne sorodstvene vezi. Tudi preko Jezerskega je bilo najlažje priti do doline, ki jo obkrožajo Obir, Malovršnikov vrh, Kališnikov in Ržovnikov turn, Tolsta Košuta in Virnikov Grintovec, v daljavi pa se dviga Storžič. Po letu 1920, ko je po plebiscitu ta del Koroške dokončno dobila Avstrija, je bila vez z Jezerskim na slovenski strani pretrgana. Avstrija je v začetku dvajsetih let preteklega stoletja skozi Peči, kjer danes naravo varuje zakon, v skale vklesala cesto in redke domačije povezala z Obirskim/Ebriach in Železno Kaplo/Eisenkappel. Vendar so sedaj Korte po gozdni cesti pod Virnikovim Grintovcem znova povezane z Jezerskim. Franc Jožef Smrtnik, najstarejši sin trdnega in slovensko zavednega koroškega kmeta Franca Smrtnika je povedal, da je po tej cesti iz Kort do Jezerskega dobre pol ure vožnje, o sami vasi pa je povedal, da na petih kmetijah, eni gostilni in v dveh zasebnih hišah stalno živi 25 ljudi, zavednih Slovencev.

Ena od zavednih slovenskih kmetij v Kortah je Hribarjeva ali Točajeva po domače. Daljni Hribarjevo sorodniki so Pristovniki, ki so igrali pomembno vlogo v zgodovini Kort. Jože Hribar je na nedeljskem žegnanju, ki ga organizirajo vsako leto na tretjo julijsko nedeljo in je ob oktobrskem »holzarskem dnevu« eden od bolj spoštovanih praznikov v kraju, povedal, da je cerkev sv. Križa zgradil Mihael Karničar-Pristovnik okrog leta 1860. Za gradnjo je plačal 6000 goldinarjev, 8000 pa jih je založil za vzdrževanje cerkve, vendar je ta denar po plebiscitu leta 1920 poniknil neznano kam. Plošča na cerkvi, ki je edina cerkev v zasebni lasti na Koroškem, spominja na njenega graditelja. Vzdržujejo jo prebivalci Kort sami. Za grobove na pokopališču ob cerkvi jim ni treba ničesar plačevati, kar je tudi koroška posebnost. Na praznovanja pri cerkvi v Kortah, posebej na žegnanja, prihaja veliko ljudi tudi iz drugih krajev Koroške in tudi iz Slovenije. Jože Hribar, ki je bil 12 let ministrant, se spominja, da je bilo v Kortah na procesijah več ljudi kot na Obirskem ali v Železni Kapli. Na Točajevi domačiji gospodari Jožetov brat Gabrijel. Povedal je zanimivo zgodbo iz leta 1991, ko je v bila v Sloveniji vojna in je avstrijska vojska v Kortah še posebej strogo varovala mejo s takratno Jugoslavijo. Poveljnik enote je bil doma iz St. Pöltna pri Dunaju. Po poklicu je bil arhitekt. Vojaki in domačini so postali prijatelji, čeprav so poveljniku v Celovcu svetovali, naj se izogibajo domačij v Kortah, ki naj bi bile nevarna partizanska gnezda. Prijateljstvo je postalo tako trdno, da je poveljnik Hribarjevim zastonj narisal načrt za novo hišo.