V duhu najboljših semen

V Galeriji Ivana Groharja so na ogled dela, nastala na letošnji 12. koloniji Iveta Šubica v Poljanah. Ta je letos potekala v znamenju Groharjevega Sejalca.

Kolonija Iveta Šubica, ki so jo v Združenju loških umetnikov letos pripravili že dvanajstič po vrsti, je tokrat potekala v znamenju Groharjevega Sejalca. Vsako leto si organizatorji namreč za rdečo nit oziroma osrednji motiv kolonije izberejo eno od znanih del slikarjev, ki izhajajo z loškega in so v preteklosti s svojim delovanjem dali pečat temu področju in mu na neki način nadeli ime likovnega barbizona. Tudi letos so gostovali v Poljanah, na Produ v Domu Lovske družine Poljane, saj je domačija podobarjev Šubicev sredi obnovitvenih del, v prihodnjih letih pa naj bi postala umetniški center Poljanske doline. Kolonija, ki običajno poteka od maja do junija, ko v teh krajih obrodijo češnje, vsako leto svoj rezime dobi v skupinski razstavi v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki ter zadnjih sedem let tudi v izidu časopisa, kot neke vrste tiskanega dokumenta o koloniji.

Na delih, ki so na ogled v osrednjem škofjeloškem galerijskem prostoru, se vidi, kako na to legendarno Groharjevo sliko gledajo današnji likovni umetniki. Gre za sliko, ki poleg izkazovanja slovenske identitete in samozavesti bržkone spodbuja tudi k premisleku o sodobnem odnosu človeka do narave. Na koloniji so sodelovali tako umetniki domačega združenja kot njihovi stanovski kolegi iz drugih koncev Slovenije, ki jih – nekatere že več let, spet druge prvič – vabijo v goste. Med drugim so to Simon Mlakar, Mirna Pavlovec, Rado Dagarin, Janez Hafner, Maja Šubic, Agata Pavlovec, Barbara Demšar Jakša, Barbara Kastelec, Matej Plestenjak, Petra Plestenjak Podlogar, Tina Dobrajc, Matjaž in Jelena Bertoncelj, Tomaž Lunder, Andrej Perko, Marjan Žitnik ter gosti Irena Romin, Manja Vadla, Marko Kovačič, Nejč Slapar, Matej Bizovičar, Simon Jugovic Fink, Jure Cvitan in bržkone še kdo. Z digitalnimi fotografijami se je predstavil Amir Muratovič, z videom pa Steve Hawley. Vsako leto pa se avtorjem na področju vizualnih umetnosti pridružijo tudi pisci, letos Miha Naglič, Neža Maurer, Boris Pintar in Tomaž Vrabič.

V knjigi o Ivanu Groharju je pred skoraj petdesetimi leti France Stele zapisal, da je slikar po načrtu naslikal samo enega Sejalca. Tako da je bilo: Gaber, njegova žena in Grohar so naredili izlet k Sv. Andreju. Pri Šinku in pri Župcu (mežnarju) so pili jagodovec. Župec je rekel, da mora sejati; oni so pa pri cerkvi počivali. Ko je Grohar zagledal sejalca proti nebu, je rekel: »Tega bom namalal.« Odločili so, da naj bo ozadje Kamnitnik. Preden je začel slikati, je nekega Puštalca postavil in mu ga je Berthold na nunskih njivah fotografiral. Taka naj bi bila zgodba o Sejalcu, na katerega pogled skozi oči današnjih umetnikov je zelo raznolik. To lahko vidimo tudi na tokratni razstavi, ki nedvomno opravičuje ambiciozno postavitev. »Letošnja tematika kolonije je bila povezana z bohotnostjo in živostjo naravnih ciklov ter usodno povezanostjo človeka z naravo,« je k razstavi zapisal kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič in dodal, da so umetniki ob Sejalcu tako razmišljali o monumentalnem liku kmeta, o njegovem ritualnem početju in ga v okviru svojih individualnih likovnih govoric poskušali aktualizirati v sodobnem prostoru in času. Tako se lahko navdušujemo nad stilizirano figuro sejalca Simona Mlakarja, Jugovic Finkovo Sledjo sejalca, skorajda agronomsko – botaničnim pogledom na grah vrste Angleški ljubimec, Maje Šubic, serijo fotografij žitnega polja Andreja Perka, štirih plastikah sejalca v vseh letnih časih, Mateja Plestenjaka ali pa dela Agate Pavlovec, na katere platnu s pomenljivim naslovom Senca pozorno oko lahko zasledi obraz Ivana Groharja. Krajina Janeza Hafnerja, žitne posode Irene Romih, Lundrova fotografija z naslovom Sejem, žanjem, sejem in še in še …

Raznolikost avtorskih pristopov in predvsem kvaliteta del na tokratni razstavi, ki bodo na ogled še vse tja do 24. avgusta, še enkrat znova potrjujeta visoko vrednost kolonije, ki ji ob njeni 12. izdaji k tradicionalnosti lahko pripišemo tudi nujnost. Fluid škofjeloške krajine je nekoč privabljal umetnike, da tu ustvarijo svoja največja dela, zakaj tako ne bi bilo tudi v prihodnje. Odgovor boste našli na aktualni razstavi v Galeriji Ivana Groharja, ki je odprta od torka do petka od 10. do 12. in od 17. do 19. ure, v soboto od 10. do 12. ure in ob nedeljah od 15. do 18. ure.