Ko se to tamo "šverca"

V ponedeljek sva sedela na avtobusu številka 83. Radovan in jest Mali brat. Oba sva se švercala, on, ker je skromni upokojenec z majhno pokojnino, jaz, ker nisem vedel, kje se kupi vozne karte.

Zvečer. Pozno zvečer. Proti polnoči. Sedim na mestnem avtobusu številka 83 na cesti iz Beograda v Batajnico. Avtobus je kljub pozni uri natrpan z delavci, ki se po končani popoldanski izmeni vračajo domov. Jaz, Mali brat, na specialni nalogi, nekoliko nemiren zaradi teže položaja. Sedem poleg moškega z dolgimi sivimi lasmi, še daljšo brado. Ma, bil je kot nek dedek Mraz. Meni je bil podoben še nekomu. Razmišljam, razmišljam. Pa jeb…, komu že? Odmislim brado … Uuuu, ti vraga, si rečem. Če tole ni Radovan Karadžić, pol ni pa nobeden. Gleda skozi okno, jaz ga opazujem malo s strani, da ja ne bi opazil. Ne moreš verjeti, izrezani Karadžić. Ko ga hočem vprašati, če ni slučajno on …, me nenadoma v poduhovljenem tonu ogovori. »Šta me gledaš Slovenac, jel ti nešto fali. Samo ti pitaj? Ajde sine, pitaj?« Joj, zdel se mi je kot angel, tako umirjeno je govoril, kot da je v življenju storil že vse, kar je imel. Imel sem občutek, da je eden tistih, ki se samo še razdaja drugim. Zase pa mu je vseeno.

Jeb… Dabića, Radovan sem

Vljuden, kot sem, ne bi nikoli direktno vprašal, kar sem, ampak neka nevidna sila me je odpirala usta: »Oprostite gospod, ste vi mogoče Radovan, Radovan Karadžić?«

»Ne jaz sem Dragan David Dabić,« mi je prijazno povedal in me pogledal direktno v oči. Že sem mu brez zadržkov hotel reči, češ ti boš men' nakladal, da si Dabić? Ti, k si 100 % Karadžić. Bi si dal odrezat tudi najbolj sočni kremenatlc pri mesarju, da si Karadžić. Sicer pa tudi poznam Dabića in dobro vem, da je čisto drugačen. Pa me je prehitel. Jasno, poduhovljeno: »Pa ajde, neču, da ti ložim na praznu vatru, Slovenac mali, pa ti sve znaš, ja sam uistinu Radovan Karadžić. Al' nemoj, da pričaš naokolo, traže me neki tipovi iz Holandije. Pa znaš, kako je danas ovde u Srbiji. Sad te ima, sad te nema.«

V trenutku me je streslo, nekako sem se prestrašil svojega položaja. Sediš zraven Karadžića, išče ga pol Evrope, jaz pa ne vem, a bi se usral od strahu ali bi ga vprašal, če je res kdaj streljal. Zbral sem pogum in ga vprašal to slednje.

»Jeste vi ikad pucali?«

»Pa jesam.«

»Pa gde ste pucali?«

»Na svatbama.«

»Pa u koga ste pucali na svatbama?«

»U vazduh.«

»Pa je'ste ga pogodili?«

»Jesam, više puta … Pa čuj ti sine, izgledaš mi nešto nervozan,« je ugotovil mojo zadrego. Res sem bil nervozen. Pa ne toliko zaradi njega, po kilometru in pol vožnje sem se ga že nekako navadil. Deloval je kot prijazen topel človek.

»Sine, možda ti mogu nekako pomoči. Znaš, ja ti se bavim alternativnom medicinom, akupunktura, holtikultura, subkultura, armatura, joga, dormeo, ispitivanje duše, vodenje mozga u šetnju i takve stvari … Šta te muči, ajde reci mi.«

Opogumil sem se: »Gospod Radovan, švercam se. Nisem kupil vozne karte za avtobus.«

Kar naenkrat je prebledel.

Ustrašil sem se: »Pa saj bi jo kupil, Slovenci vedno vse plačamo, nikoli ne lažemo, vedno smo pošteni. Samo, ne vem, kje se vozovnico sploh kupi.«

S potnimi kapljami na čelu mi je odvrnil: »Sine poznam, kako se osečaš. I ja nemam voznu kartu.«

»A na veste, ke se kup?«

»Ne to. Ja sam več dvanajst godina u mirovini in nemam naročito velikih prihoda. Znaš, kako je, sa ovom alternativom ne služi se više tako dobro kao prije. Pa eto, i ja se švercujem.«

Bilo mi je lažje. Torej sva na istem.

Potegnil je kratko

Vprašal sem ga, kako to, da se ne skriva, da se kar prevaža z avtobusom po Beogradu. Kaj pa, če bi ga kdo izdal? Povedal mi je, da sta tam v blokih na Ulici Jurija Gagarina soseda z Ratkom Mladićem. In da vedno, kadar potrebujeta kakšno stvar iz mesta, žrebata, kdo jo bo šel kupit. Trenutno izdelujeta neke frače in sta potrebovala elastiko. »Znaš one više dugačke, narandžaste gumice najbolje su.« In sta vlekla vžigalice, pa je on Radovan potegnil krajšo in je moral na avtobus pa v mesto. V nadaljevanju sva klepetala še o marsičem, na primer, kako se bo uvrstil naš strelec Rajmond Debevec na letošnjih olimpijskih igrah, ali je Marija Šerifović ona ali on, pa o tem, ali uporablja Pika kartico v Mercatorjevem nakupovalnem centru v Novem Beogradu. Spraševal me je, kako so se potem zmenili v Tenetišah, a bodo še naprej imeli tam odlagališče odpadkov ali ne, spraševal me je, ali bo po novem Slovenija res razdeljena na pokrajine po »kura sistemu« … Zanimiv pogovor. Skorajda sva že pozabila na to, da se švercava, ko se je pred njim pojavil sprevodnik.

Pet ali nič

Sprevodnik: »Čiča, jer ti imaš kartu?«

Radovan: »Kakvu kartu?«

S: »Avionsku!«

»… Pustile bi …« zapoje delavec na sosednjem sedežu.

S: »Ko to tamo peva bre?«

»… suzu kooooju …,« spet delavec …

S: »Čuješ li ti mene bre, jesam reko, da ne pevaš.«

D: »Meni kažete?«

S: »Tebi. Pijane putnike neču da vozim.«

D: »Pre svega ja uopšte nisam pijan.«

S: »A onda, da mi čutiš. Samo mi još to falilo, i trezni počeli, da pevaju.

Čiča hočeš, da zaustavim avtobus, da te izbacim napolje? Tebi izgleda ne vredi govoriti.«

Radovan: »Da te pitam nešto pošteno, mogu, da se vozim bez karte?«

S: »Karta mora, da se kupi.«

Delavec: »Pa pusti čiču, sreče ti. Nečeš, da propadneš za dve banke. Vidiš, da je sirotinja?«

Radovan: »Ma ko bre sirotinja, ja? Daj pet karata.«

S: »Koliko?«

R: »Pet. Da vidimo, ko je sirotinja.«

S: »Dosta ti je jedna.«

R: »Ili pet ili ništa!«

S: »Ama ne može čoveče, ne može pet. I nemoj, da me nerviraš. Evo ti jedna.«

R: »Jednu neču.«

S: »Miško stani, koči Miško (tako je bilo očitno ime mlademu šoferju) … Čiča napolje, odmah napolje. Ti češ meni živce da kidaš, poslije češ pričati, kako ti naplačujem pet karata. Napolje čuješ …«

Mojega soseda Radovana je sprevodnik nagnal z avtobusa. Še dobro, da sem se spomnil na fotoaparat, ki sem ga imel v žepu. Potiho sem na uho rekel Radovanu: »Ajde, jel može jednu fotku, da napravim. Tako za uspomenu.« Sine Slovenac, pošto si pošten, može. Samo za tebe.«

In sem ga fotografiral. Stopil je z avtobusa, obstopili so ga trije visokorasli moški. No, zgodbo, ki je sledila pa že poznate.

p.s.: Zaradi avtentičnosti pogovora na avtobusu nismo prevajali.