Impresionisti, sejalci slovenske samozavesti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 22. julij 2008 / 06:00

Za razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920 v Narodni galeriji v Ljubljani je precejšnje zanimanje. Nedeljska vodenja po razstavi tudi čez poletje.

Konec aprila so v Narodni galeriji v Ljubljani za javnost odprli enega obsežnejših razstavnih projektov v zadnjih letih, zagotovo pa največjo predstavitev del slovenskih impresionistov doslej. V preteklosti smo sicer že imeli priložnost videti njihova dela v okviru različnih manjših postavitev in v okviru različnih razstavnih konceptov, tokratna razstava Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920 pa poleg originalov priljubljenih štirih mojstrov impresionistov Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matija Jame in Mateja Sternena zajema tudi znane slikarske sopotnike impresionizma, kot so Anton Ažbe, Ivana Kobilca, Ivan Vavpotič, Ferdo Vesel in drugi, hkrati pa opozarja tudi na tedanje kiparske, arhitekturne in fotografske dosežke tistega časa, pri čemer izpostavlja Avgusta Bertholda, po mnenju stroke tudi petega impresionista.

Ob razstavi, ki bo na ogled vse do kulturnega praznika, februarja prihodnje leto, potekajo tudi številne dejavnosti, med drugim likovne delavnice, vsako nedeljo pa tudi javna vodstva po razstavi. Preteklo nedeljo smo si tako »impresioniste« ogledali ob strokovnem vodenju dr. Andreja Smrekarja. Pot skozi slovenski impresionizem smo v družbi okrog šestdesetih obiskovalcev začeli v osrednjem prostoru, tako imenovani veliki dvorani, kjer se nahajajo tudi v javnosti najbolj znana platna, lahko bi rekli »kapitalci« razstave, kot so Groharjeve slike Macesen, Pomlad, Sejalec, Sternenovi platni Rdeči parazol, Na divanu, Jakopičeva Zima in Jamov Pastir. Smrekar se je po kratki osvetlitvi naprednega družbenega in kulturnega ozračja v Ljubljani na prelomu iz 19. v 20. stoletje, posvetil predvsem predstavitvi likovne plati impresionistov in hkrati njihovega pomena za slovensko umetnost nasploh. Ljubljana je v tem času pod vodstvom vizionarskega župana dr. Ivana Hribarja cvetela (po potresu je dobila mestni vodovod, telefonsko centralo, elektriko, razvilo se je bančništvo, na ulice je zapeljal tramvaj,…), čas pa je bil tudi za vzpostavitev nove slovenske umetnosti. Najmodernejša in najnaprednejša je bila prav skupina impresionistov, po večini Ažbetovih münchenskih učencev. Slovenska umetnost za slovenski narod je bila programska usmeritev četverice, dejavne v novoustanovljeni organizaciji Slovensko umetniško društvo. Prva razstava v Ljubljani je uspela, druga doživela številna nasprotovanja, ki jih je na neki način zgladila šele velika razstava leta 1904 na Dunaju, ki je bila za impresioniste nedvomno prelomna.

Osrednje delo dunajske razstave je bila Groharjeva Pomlad, slika, ki jo je avtor naslikal v času svojega bivanja pri potomcih Janka Kersnika na Lukovici. Ivan Cankar je ob njej zapisal »… pogledala je domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti …« Razstava se nadaljuje v sobi, kjer je predstavljena žanrska umetnost tistega časa, v katero impresionisti in njihovi sodobniki vključujejo tudi motiviko slovenstva ter socialno dimenzijo takratnega časa. Sledi soba, v kateri so predstavljene predvsem krajine, h kateri so se obrnili impresionisti. Medtem ko je Jama v Obsotelju slikal breze, je Jakopič slikal topole v Stranski vasi, kasneje pa se je celo naselil v Škofji Loki. Kot razmišlja Smrekar, je na eni izmed poti na Sv. Andreja nad Zmincem Ivan Grohar v družbi kolegov umetnikov, ugledal tudi motiv sejalca, ki ga je kasneje »preselil« v dolino in mu v ozadju dodal še kozolec. V krajino so kasneje začeli umeščati tudi figuro, na kar kažejo predvsem nekatera dela Jakopiča, ki mu je posvečena tudi soba, v kateri je predstavljena njegova najbolj znana serija Križank, pogled iz njegovega stanovanja, ki ga je vsako jutro pozdravil. Posebni sobi sta namenjeni slikam, ki izražajo intimizem avtorjev, in predvsem aktom, ki se jim je najbolj posvetil prav Sternen, ki je tesno sodeloval z Ažbetom vse do njegove smrti. Tudi slednjemu je posvečena ena od sob, kjer sta tudi njegovi najbolj znani sliki Zamorka in Avtoportret. Portretna galerija predstavlja vidne osebnosti iz političnega, kulturnega in družbenega življenja tistega časa, hkrati pa v njej spoznamo, da je bila portretiranje tudi impresionistom pomemben vir dohodka.

Posebna prostora sta namenjena fotografiji, kjer je v ospredje postavljeno delo Avgusta Bertholda Sejalec, pa impresionistična Pokrajina z brezami, dodanih pa je še nekaj del fotografov tistega časa. Posebej zanimive so fotografije, ki jih je posnela Ivana Kobilca, ki je potem na podlagi le-teh naslikala eno njenih najbolj znanih slik Poletje. Skozi razstavo so predstavljeni tudi kipi najbolj znanih kiparjev tistega časa: Gangla, Zajca, Dolinarja, Bernekerja, v vitrinah pa tudi knjižna ilustracija in karikatura s Smrekarjem na čelu.

Strokovna vodenja po razstavi (vodile bodo še Tina Ponebšek, Marija Lorenčak in mag. Mojca Jenko) bodo vse nedelje v tem poletju potekala ob nedeljah ob 11. in 13. uri, ob sobotah ob 10. uri pa bodo na sporedu različne delavnice za otroke in družine. Ogled razstave toplo priporočamo. Naj bo to, preden se odpravite v Pariz pogledat svetovno znane impresioniste, ali pa kasneje, po vaši vrnitvi. Spoznali boste, da naši impresionisti v svojem umetniškem izrazu niso prav nič zaostajali za velikimi.