Če kolo shodi

Včasih tudi v najbolj turistični ulici v mestu kolo dobi noge.

Kljub precej vetrovni noči se zbudimo v miren poletni dan. Kar se tiče sanitarij in prostorov namenjenih za osebno higieno, je bil naš jadralni center v precej bornem stanju, kar smo opazili že prejšnji dan zvečer, ko smo se pisana množica turistov s krtačkami, brivskimi pripomočki ali pa zgolj željni umivanja rok drenjali ob le dveh umivalnikih. Situacija pri ženskah je bila menda še slabša. Ne, o prostoru za pomivanje posode bomo tokrat kar molčali, ker na to temo enostavno ni kaj zapisati. Potem ko sem opazil nekaj ljudi, ki so z brisačami na ramah in šamponi v rokah prihajali iz bližnjega napol poslovnega objekta, sem tudi sam zgrabil priložnost za tuš. Receptorka mi je za tamkajšnje razmere pobrala visokih 40 kron (2,5 evra), si pa kljub skupinskim tušem zato dobil ključ za garderobno omarico in možnost obiska savne. Več, prijazna gospodična je za pozabljivce, pod pultom imela na voljo tudi plastenko šampona. In to šampona »di marca«, kot bi rekli Italijani.

Še preden smo se odpeljali z mestnim avtobusom, so se Tržičani, ki so zjutraj na treh kolesih veselo odkolesarili v mesto (tudi mi bi, če bi imeli kolesa na naše spačke kam naložiti), vrnili s samo dvema kolesoma. Sredi mesta so Žanu ukradli komaj leto dni staro gorsko kolo, medtem ko sta njegova oče in mama imela več sreče. »Priklenili smo jih z verigo za znak v najbolj oblegani peš coni v starem delu mesta, da bi bili ja vsem na očeh,« je bil presenečen Matjaž. Krajo je sicer prijavil na policiji, bilo pa mu je jasno, da bo Žanu potrebno kupiti nov bicikel. (Prihodnjič: Tallinn)