Potrebna je bila operacija

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / / 06:00

Biatlonka Tadeja Brankovič Likozar je morala na operacijo rame. Če bo pregled, ki ga ima prihodnji teden, pokazal, da bo na operacijo morala še enkrat, je pod velikim vprašajem celo nadaljevanje njene kariere.

Vasca – V biatlonskem taboru nikakor niso brez skrbi. Kaj lahko se zgodi, da bodo v novi sezoni v ženskem delu reprezentance ostali brez dveh biatlonk. Dijana Ravnikar pričakuje naraščaj, Tadeja Brankovič Likozar pa se še vedno ukvarja s poškodbo rame. S tekmovalko iz Vasce pri Cerkljah, ki bo konec leta dopolnila 29 let, smo se pogovarjali o možnostih za vrnitev v biatlon.

Potrebna je bila torej operacija?

»Operirana sem bila pred tremi tedni v Valdoltri. Zadnja, četrta magnetna resonanca je namreč pokazala, da ne bo šlo drugače kot z operacijo. Potrdil se je sum, da je kita v desni rami zelo razcefrana. 23. julija imam kontrolni pregled in takrat se bo videlo, kako naprej. Če ne bo v redu, je verjetnost, da bo treba to kito zašiti, torej da bom morala znova na operacijo. Kita je namreč zelo tanka in obstaja nevarnost, da poči.«

Ste pa pred operacijo že trenirali?

»Do operacije sem bila ves čas v gibanju. Tudi streljala sem zelo veliko. Sedaj je vse drugače. Še osnovnih opravil kot so umivanje las, zob, tuširanje, ne morem opravljati brez pomoči, kaj šele, da bi trenirala.«

Pa bo sedaj v redu?

»Upam. Si pa trenutno ob takšni gibljivosti rame ne morem predstavljati, da bi lahko trenirala, da bi imela maksimalne napore. Več bo znanega ob pregledu. Opozorili pa so me, da če bo potrebna nova operacija, da bom potem imela tri mesece opornico, nato bo sledila rehabilitacija. Brez treninga bi bila tako najmanj pol leta. Jasno je, da če bo do tega prišlo, je sezona zame izgubljena, verjetno pa tudi kariera.«

Vam je v takšnih okoliščinah zelo hudo?

»Najhujša kriza je šla že mimo. Sama sebe prepričujem, da ni hudo, ljudje okrog mene, sploh domači, s katerimi smo vsak dan skupaj, pa vidijo, da se z mano nekaj dogaja, da to ni to, da ves čas nekaj premišljujem. Seveda je to zame težko obdobje. Počasi se bo treba tudi s tem sprijazniti. Trenutno zelo malo premišljujem o biatlonu. Več se ukvarjam s športno trgovino, prav zato, da malce pozabim na vse skupaj. V tem času sem pridobila tudi mednarodni certifikat za maserko. Skušam najti tudi druge stvari, tako da ne bi razmišljala samo o biatlonu. Sem pa seveda v stiku tudi s trenerjem Tomašem Kosom.«

Boste šli kaj na dopust?

»Zadnji teden avgusta gremo na križarjenje po Jadranu. To je en teden samo zame.«

Za konec: kakšne so realne možnosti za vrnitev?

»Težko rečem. Po eni strani imam ogromno željo po adrenalinu, po tekmovanju, po drugi strani pa imam pred seboj to situacijo glede rame, ki ni dobra. Poleg tega nisem več ravno mlada in mi gredo po glavi tudi že druge stvari. Če bo roka stoodstotno dobra, da bom videla, da lahko pridem nazaj v vrh, se še vidim v biatlonu. Cilj ostajajo olimpijske igre. Nikakor pa se za vrnitev ne bom odločila, če bom spoznala, da bi moja pripravljenost zadoščala zgolj za povprečne rezultate.«