Prvič vesel dežja

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 15. julij 2008 / 06:00

Prejšnji torek sem bil prvič vesel, da je deževalo.

Žena je po devetih mesecih nosečnosti rojevala ravno na torek. Jasno, da sem že zjutraj vedel, da bo, bosta, bomo pravzaprav, opravili do 17. ure, saj so se prvi popadki začeli ravno, ko bi moral piti kavo in brati Glas. Od osmih zjutraj do petih popoldne pa je juhuhu časa.

Tako kot vsak sodoben copatast pomehkužen desc sem moral biti zraven in »uživati« v neznosnih mukah, ki so jih povzročali popadki ženski, ki jo ljubim. Krasna stvar. Priporočam tistim, ki tega še niste doživeli. Baba trpi za vsa leta nazaj! Men je šlo malo na smeh malo na jok, in ker to ni bilo prvič, sem bil prepričan, da bodo na koncu profesionalci za vse poskrbeli in bo ta naš lepi Kranj pridobil še enega bodočega davkoplačevalca, naša družina pa še enega lepotca ali lepotičko.

Bolj ko so se popadki prehitevali, bolj je šla ura proti peti popoldanski. Še dobro, da so se kmalu začeli vrstiti vsako minuto, ker je žena že začela spraševati pomembnosti, kot npr.: »A nimaš ti danes Glasove runde, torkovega srečanja«? Prikimaval sem in odgovarjal, da je to šele ob 17., ura pa je šele 14. »Dres maš opran in zložen v omari ... tm k so ... ufufufufufufuf ... sej veš kje ... bidon je tud opran in je zgori v omar pr džezvicah ... ufufufufufufuf ... tale popadek je bil pa kokr zadnji ovinek na Jošta ...

Take sem poslušal v pričakovanju najlepšega darila.

In potem je začelo deževati. Medtem ko sem ji brisal potno čelo in nehote pohodil polno banco pod mizo, je spet prešla na kolesarsko temo: »Dežuje? A misliš, da bo nehalo do petih? Škoda, da ne bi šel ... ti deževni torki so pa res pogosti ...« Vrtel sem oči, kaj sem hotel. Pobrisal sem vsebino, zlito iz bance, in se babici opravičil z obljubo, da bom samo še sedel na stolu in čakal ... čakal ... čakal ... vse do ...

Čakali smo vse do 18.28, ampak mirno, ker je torkovo srečanje zaradi dežja itak odpadlo. Dočakali smo deklico Nino. Bral sem, da neko indijansko pleme novorojenca dvigne proti soncu in mu zaželi najlepše življenje na svetu. Enako, čeprav sem daleč od Indijanca, a jih malo čutim, sem hotel storiti tudi jaz, a je edino okno kazalo novo pridobitev kranjske bolnišnice – parkirišče. Ni mi preostalo drugega, kot da ji samo na uho zašepetam najlepše želje na poti skozi življenje. Potem sem šele ugotovil, da smo rojevali v sobi, ki se imenuje sonček in je na steni nad mojo glavo ogromno rumeno lepo sonce!

In kaj ima to veze s kolesarstvom?

Ja, to, da je torek res lep dan v tednu ...

Kolesarsko temo iz prejšnjih dveh številk bom nadaljeval prihodnjič. Ni nam ostalo še veliko, nekaj stavkov o pravilni nastavitvi krmila, dolžini gonilk in še nekaj podrobnosti. Pomembno je povedati, da gremo na Jezersko (če bo spluženo). Letos še nismo šli razen tistih, ki smo prekolesarili Krakarjev maraton. Fino bo, upam, da nam neurje ne vrže kakega hrasta na cesto.

Tokrat prilagam fotografijo našega člana, ki redko manjka. Če se ne motim in sem videl prav, je prejšnji teden kupil specialko, kar je vsekakor vredno pozdrava. Videl sem ga, ko jo je iz trgovine podil proti domu. Stop znak je prevozil, ne da bi trenil. Sama sreča, da je bilo križišče brez avtomobila. In Bojan ima tudi hčerko Nino.