Sedmica: Kaj nam pa morejo

V torek so v kraju Studenec, v Sevnici, v Boštanju in na Čatežu ob Savi pokopali prve štiri od trinajstih žrtev zadnjega spusta s kanuji po reki Savi: Kristijana Janca, Bojana Lipovška, Matejo Konajzler, Mitjo Špileka. Ob tragediji, primerljivi z letalsko nesrečo na Korziki (ta je udarila na prvi decembrski dan pred sedemindvajsetimi leti), človeku zastane dih. Časa nazaj ni mogoče zavrteti. Nič ne more popraviti usodne napake. Nobena od trinajstih žrtev zadnjega spusta po Savi ne more vnovič pretehtati usodne odločitve in v zadnjem hipu ubežati prezgodnji smrti. Za trinajst utopljenih vrnitve v ta svet, v to življenje, ni. Za njimi jokajo svojci, za njimi žaluje vsa Slovenija.

Vendar. Življenje gre naprej. Brez nesrečnih izletnikov na Korziko. Brez trinajst nesrečnikov, ki so v četrtek, 3. julija 2008, izzvali smrt, ki je nanje prežala na gradbišču hidroelektrarne Blanca na reki Savi. Ko bi se Slovenci iz njihove nesreče vsaj česa naučili! Recimo tega, da na vodo ne »stopimo« brez rešilnega jopiča oziroma da Slovenci končno dojamemo, da so zakoni in predpisi zato, da jih spoštujemo, ne pa kršimo. (Ali bi nesrečnih trinajst utopljencev usodni spust po Savi preživelo, če bi imeli na sebi rešilne jopiče, je povsem strokovno in v kontekstu tega teksta nepomembno vprašanje.)

Se pravi, imamo zakon o plovbi po celinskih vodah iz leta 2002 ter pravilnik o čolnih in plavajočih napravah, radi pa se delamo, kot da nimamo ne enega ne drugega. (Pač na vižo: kaj nama pa morejo, morejo, morejo, kaj nam pa morejo in la la la.) Pravila iz leta 2002, ki urejajo plovbo po celinskih vodah, med drugim določajo, da so del obvezne opreme čolna rešilni jopiči; na čolnu mora biti toliko rešilnih jopičev, za kolikor je čoln registriran. In zdaj, pozor. Po Blejskem jezeru pluje trideset pleten. Vsaka je registrirana za osemnajst potnikov. (Po podatkih pletnarjev z obale na Otok letno prepeljejo približno petdeset tisoč turistov, po podatkih turističnega društva je potnikov sedemdeset tisoč, po neuradnih podatkih poznavalcev pa najmanj sto tisoč.) Če bi si inšpektor za plovbo po celinskih vodah vzel čas in pletne obrnil na glavo, bi moralo iz njih pasti najmanj petsto štirideset rešilnih jopičev. Bojim pa se, da jih iz vseh pleten ne bi skupaj padlo niti osemnajst. Danilo Sabadin, inšpektor za plovbo po celinskih vodah, pa nič; ne bev ne mev.

Ni Zemljana, ki bi bil sposoben predvideti in napovedati splet vseh mogočih in nemogočih okoliščin oziroma dejavnikov, ki utegnejo vplivati na določen dogodek, da ne rečem, na katastrofo. Žal so življenjske izkušnje takšne, da pride nesreča navadno kot strela z jasnega, povsem nepričakovano. Med tisoči, ki jih blejski gondoljerji vsako leto prepeljejo z obale na Otok in nazaj, so tudi otroci, šolarji. Vzemimo za primer (Bog ne daj, da do česa podobnega zares pride), da v pletno, na kateri je osemnajst prvošolčkov, udari strela; pletna se razpolovi in v razburkano jezero popada vseh osemnajst ali celo štiriindvajset malčkov z učiteljico in pletnarjem vred. Morebitno učiteljico in morebitnega pletnarja, ki bi skupino otrok na jezero odpeljala brez rešilnih jopičev, retorično sprašujem: sta sposobna iz vode rešiti vse otroke? Inšpektorja za plovbo po celinskih vodah Danila Sabadina pa: ste v predvidenem spletu okoliščin, ki bi nedvomno pomenile katastrofo, pripravljeni nositi breme odgovornosti?