Polnoletna skupaj z radiom

Radio Kranj je junija praznoval 18. rojstni dan, z njim pa je "polnoletna" postala tudi Kranjčanka Lili Kalan, edina voditeljica, ki je tej radijski postaji zvesta od vsega začetka.

Radio Kranj je junija praznoval 18. rojstni dan, z njim pa je 'polnoletna' postala tudi Kranjčanka Lili Kalan, edina voditeljica, ki je tej radijski postaji zvesta od vsega začetka. Njeni sodelavci vedo povedati, da je radiu še danes izjemno naklonjena. »Takoj po koncu študija sem iskala svoj smisel življenja in ga dejansko našla v radiu. Radio je resnično moj drugi dom. Zelo sem navezana na sodelavce, prostore, na radijski vonj, kar se mogoče sliši preveč poetično, ampak tako je,« pravi sogovornica.

Kako se danes po osemnajstih letih spominjate vaših začetkov in začetkov Radia Kranj?

»Vesela in ponosna sem, da sem že osemnajst let zvesta isti ustanovi. Takoj ko sem diplomirala iz slovenščine in bibliotekarstva, sem v časopisu zasledila avdicijo za sodelavce Radia Kranj, ki se rojeva na Gorenjskem. Na avdicijo je prišlo neskončno veliko ljudi. Vsak je v majhni sobi moral prebrati tekst, čez nekaj dni pa sem dobila pošto, da lahko začnem z usposabljanjem. Tako se je začela moja pot na Radiu Kranj. Prvi urednik Dušan Rogelj, ki je zdaj na Slovenski tiskovni agenciji urednik za kulturo, mi je dal prve naloge, stol in konček mize. Takrat smo imeli vsi eno mizo, za stole smo se dobesedno tepli. Spomnim se, da sem za začetek morala pripraviti rubriko Oziramo se, v kateri smo zbirali informacije o cestah, vremenu, biovremenski napovedi. Poleg tega sem delala krajše rubrike, kot so Pregled dogodkov na današnji dan, mali oglasi, napovedniki programov. V redakciji sem zbirala krajše servisne informacije, kmalu me je urednik poslal na teren. Še danes se spominjam, kako sem z velikim diktafonom, ki sem ga komaj nesla, šla delat prvo anketo med mimoidoče na kranjski tržnici.«

In kdaj ste se preizkusili za mikrofonom?

»Po pol leta se je urednik odločil, da je čas, da bi šla brat v studio. Prej nisem imela občutka, da sem sposobna iti za mikrofon, zame je bil mikrofon svetinja. Še danes se spominjam prve novice, ki sem jo prebrala. To je bila servisna informacija, da se je traktor s senom prevrnil po cesti. Zdelo se mi je blazno smešno, a sem zaradi treme uspela zadržati smeh. Najprej sem brala servisne informacije, zelo kmalu pa so me prosili, da bi ob nedeljah brala čestitke. Brala sem jih z uveljavljenimi starejšimi kolegi. Zelo mi je v spominu ostal Ivo Godnič, ki me je prvi spravil v situacijo, ko sem mislila, da bom 'v etru' resnično bruhnila v smeh. Z gestikulacijo, značilno zanj, je bral čestitko za mamo Micko iz Zaloga. Roke sem dala pred obraz, se obrnila proč in mislila le še, kako bom pobegnila iz studia, kar pa ni bilo mogoče. Ko je nehal brati, sem resnično bruhnila v smeh, a je hvala bogu rdeča lučka že ugasnila in se je že vrtela pesem za mamo Micko. Sicer pa sem čestitke brala tudi z legendarnim Sašom Hribarjem, Robertom Celestino, Andrejem Kokotom …«

V vseh teh letih se vam je na radiu gotovo zgodilo veliko anekdot, ki se jim danes nasmejite …

»Seveda. Na začetku, na primer, ko smo še stole in mize nosili skupaj, smo zelo veliko delali na terenu. Takrat smo domovali v kletnih prostorih občine Kranj, in še dobro se spomnim kolegov, izkušenih radijskih mačkov, ki so, ko je bilo treba hitro na teren, dobesedno skakali skozi okno. Nihče ni šel skozi vrata. In ko so se vračali s terena, so ravno tako prihajali skozi okno. Jaz si seveda takrat tega še nisem upala. Vzdušje je bilo na začetku izredno sproščeno, mogoče celo malo preveč. Zjutraj je bila obvezna kavica, ki sem jo seveda jaz kot začetnica morala skuhati. Še posebej sem se trudila, da ni bila vodena. (smeh) Ob kavi se je kadilo, ob tem pa so se kresale misli in rojevale ideje. Še vedno trdim, da je radio tovarna idej, naj bo to pred 18 leti ali danes. Zdaj je vzdušje bolj delovno in resno. Na začetku seveda ni bilo toliko ur programa. Poleg tega je Radio Kranj le star 18 let, ima tradicijo in se je izredno razvil. Več je oddaj in dogajanja, vsako uro so novice, osrednje informativne oddaje so veliko bolj obsežne.«

Katero rubriko oz. oddajo ste najraje pripravljali?

»Oddajo Se res poznamo, ki jo pripravljamo še danes. V njej gostimo predvsem znane Gorenjce. Gre za portretno oddajo, za osebna vprašanja, da poslušalci gosta res bolje spoznajo. Ta način spraševanja mi je blizu. Imela sem zanimive goste, kot so France Slana, Klavdij Tutta, Tomaž Humar, radijka Aljana Jocif, fotografinja Gorenjskega glasa Tina Dokl ... Zelo rada delam tudi skupni nočni program radijskih postaj Slovenije. To je res posebno doživetje, ker se poslušalci oglašajo iz vse Slovenije. V nočnem programu gostim znane Slovence. Začne se opolnoči, najdlje, do pol treh, pa je bil z mano Tomaž Humar. Poleg njega sem gostila direktorja Cankarjevega doma Mitja Rotovnika, Borisa Cavazzo, Vlada Kreslina, Tofa, Andreja Karolija, Maria Galuniča, Vaska Poliča …«

Vas je kdaj mikalo delo na televiziji?

»Ne preveč, čeprav sem pred leti dobivala konkretne televizijske ponudbe. Radio je medij, ki zahteva celega človeka, prav tako televizija, sama pa sem zelo nagnjena k perfekcionizmu, ne maram polovičarstva. Tako sem se odločila, da ostanem na Radiu Kranj.«

Vas glede na vašo izobrazbo ni nikoli mikalo, da bi v šoli učili slovenščino ali delali v knjižnici?

»Obvezno prakso sem opravljala v osnovni šoli v Ljubljani ter v Narodni in univerzitetni knjižnici, a si danes sebe skoraj ne predstavljam v razredu ali knjižnici. Če ne bi bila radijska napovedovalka, bi bila verjetno pisateljica. O tem sem razmišljala že v osnovni šoli. Spomnim se, da sem imela rada le slovenščino in da sem res uživala v pisanju spisov.«