Njena pot

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Ivanka je hodila zadnje leto v šolo, ko so ubili kralja Aleksandra. Učiteljica je otrokom ukazala, da morajo doma, v znak žalovanja, izobesiti zastave. S staro mamo nista našli drugega kot neko večjo izprano črno ruto. Pa jo obesita na eno fižolovko.

»Ko pride oče domov, zagleda feco, se razhudi in nama takoj ukaže, da morava zastavo spraviti dol. In še je robantil, da je čisto prav, da so Srba spravili s poti, saj so po njegovem Slovence le izkoriščali. Povsem drugače kot pod Avstro-Ogrsko, ko se je vsaj spodobno živelo.«

Ko je šla služit k drugemu kmetu, ji je že prvi večer padlo v oči, da se bo tam veliko molilo. Tudi po trikrat na dan. Pred večerjo in po njej pa obvezno rožnkranc. Vmes pa so šli v štalo povardjat živini. Gospodinja je najraje postavila na mizo oblic krompir, leto in dan smo ga jedli, se zasmeje Ivanka. Zraven pa posneto mleko. Še pene je bilo videti na njem.

Že prvi teden se je kesala, kot je imela las na glavi, da je prišla k temu kmetu. Edina svetla točka je bila ta, da je bila skupaj s sestro.

Malo pred novim letom je že morala oditi v gozd, spravljat smreke. Bilo je jugovo vreme.

»Ne bom pozabila, kako mi je premočilo čevlje. Narejene so bile iz svinjskega usnja in ko sem jih naslednji dan obula, se mi je zdelo, kot da bi psu vtaknila nogo v gobec. Tako me je ožulilo. Smrečje smo potem sekali v kozolcu, kjer je vlekla burja, da je prepihalo do kosti. Gospodar je bil siten kot sam vrag. Imel je tudi neke čudne navade pri futranju živine. Ob večerih mi je gospodinja porinila v roke prt, češ da moram na njem dokončati štikanje. Sestra in gospodinja pa sta predli. Imeli so zelo slabo luč, napenjala sem oči, da sem imela vse rdeče in boleče.«

Leta 1939 so prišli jugoslovanski vojaki in zahtevali od kmeta, da jim mora kmetijo prodati in se preseliti v okolico Škofje Loke. Očitno je v zraku že dišalo po vojni. Bunkerjev je bilo že kar nekaj, ki so že stali. Različne utrdbe pa so še naprej pospešeno gradili, vojakov pa je bilo tudi zato tam okoli kot listja in trave. Rupnikova linija je hitro rasla … Selitev kmetije je bila zelo naporna. A spomladi se je še vseeno sejalo in potrebilo po travnikih. Ker je bil to čas posta, gospodar ni dajal nobene malice. Čez nekaj let, po vzpostavitvi Titovine, se je vrnil nazaj, na svojo prodano domačijo in jo spet vzel v svoje roke.

»Upam, da mi Bog ne bo zameril, ker o teh stvareh govorim, ampak, res je bilo grdo, da nas je kmet na račun verskega običaja pustil pri težkem delu stradat. Da so si on in domači privoščili za pod zob, to smo vsi vedeli, ampak kaj, ko se nisem imela nikomur pritožiti. Ko je sejal oves, na lastne oči sem videla, je z eno roko metal zrnje po njivi, z drugo pa je potegnil iz žepa kruh in klobaso ter na skrivaj ugriznil. Pa toliko pšenice je zraslo, da jo je še prodajal, skop je bil pa kot sam vrag. Povsod drugod, kjer sem služila, je bilo tako, da je kruh ležal na mizi in smo ga hlapci in dekle lahko sami odrezali, kolikor smo ga hoteli. Tukaj pa je bilo drugače. Gospodinja nam je odmerjala kose, ki so bili največkrat zelo pičli in tanki. Kruh je potem romal v predal od mize. Ta predal je zelo škripal in nekoč sva se sestro ponoči pritihotapili v hišo, da si ga bova odrezali. O, kako je škripalo, ko sva počasi vlekli predal! Potem sva ga odnesli v posteljo in ga jedli. Pa kako je teknil! Od mesa je bil na mizi največkrat prašič. Pravili so, da imajo njihovi prašiči po deset krempljev, tolikokrat smo jih jedli. (smeh). Imeli so tudi hromega očeta, ves čas je ležal v postelji, nikoli ga nismo videli pri mizi.«

Kakšne vidne ljubezni pri gospodarju in ženi ni bilo videti. Njegova skopost je bila vsem znana. Nekoč je opazil, da je žena odrezala sosedovi punčki (za njegove pojme) prevelik kos kruha. Stopil je do otroka, vzel kruh in ga prepolovil. Potem pa se je zadiral nad ženo, češ kaj mečeš hrano brez potrebe skozi okno.

Zjutraj so jedli zelje in ječmenov sok. Gospodar je vzel kruh, hlapcu je odrezal zajeten kos. Ivanka je dobila znatno manjšega, pri pastirju pa se je že skozi videlo. Vsak se je moral lepo zahvaliti. Bogvaruj, da bi k hiši prišel kakšen berač. Nič ni dobil.

Ivanki je bilo hudo, ko je za njo prišel služit še brat Ivan. Vsakič, ko ga je gospodar ozmerjal, jo je bolelo srce, ker je vedela, kako krute so znale biti njegove besede.