Igrati v muzikalu - nič lepšega

Največ Slovencev Simono Vodopivec Franko pozna še iz nepozabnega Moped showa in Jureta Franka po njegovi srebrni veleslalomski medalji na olimpijskih igrah v Sarajevu.

Tokrat sta skupaj s Prešernovim gledališčem združila moči pri postavitvi znamenitega muzikala Moje pesmi moje sanje in dokazala, da je z željo, veliko volje in inovativnostjo, predvsem pa s srčnostjo tako velik gledališki, glasbeni in plesni projekt moč izpeljati tudi na Gorenjskem. Pod vtisom nogometnega junija bi dejal, da z našim muzikalom tudi Slovenija lahko igra na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Le pravi ljudje so morali priti zraven.

Kako sta po devetih uprizoritvah: predpremierah, dveh premierah v Radovljici in Kranju ter vseh ponovitvah, zadovoljna z opravljenim, vi, Jure, kot koproducent in vi, Simona, kot soavtorica predstave in igralka?

Jure Franko: »Na generalko, ko je predstava prvič potekala neprekinjeno od začetka do konca, sva s Simono pripeljala tudi najina otroka, triletno punčko in šestletnega fanta. Dve uri in pol sta v prazni dvorani, brez vsakršnega občinstva in v popolni tišini predstavo pozorno gledala vse do konca. Včeraj, ko smo v dvorani v Cerkljah odigrali zadnjo predstavo pred jesenskim nadaljevanjem, je občinstvo navdušeno ploskalo več kot deset minut. Tako otroci kot gospe in gospodje pri osemdesetih.

Na vse skupaj gledam na dva načina. Eno je občutek, da je predstava kot otrok, ki se je rodil in ga imaš rad, ki je živo bitje, za katerega boš tudi naprej skrbel, ga negoval ... Drugo je zadovoljstvo, ker smo doživeli tako dober odziv občinstva. Končana je pot od ideje do celotnega projekta in po več kot letu dni dela in truda je predstava zdaj tu, za kar gre zahvala mnogim, ki so jo pomagali ustvariti tako, kot je, Matjažu, Rozi, Simoni, Mojci, igralcem, otrokom …«

Simona Vodopivec Franko: »Naša predstava se mi zdi kar velik dosežek. Najpomembnejše je seveda, da gledalci res uživajo. Muzikal jih čustveno premetava sem in tja, ne pusti jih hladne od začetka do konca. Z vso gotovostjo lahko rečem, da tudi igralci, glasbeniki, skratka vsi nastopajoči na odru zelo uživamo. Če smo bili na prvi predstavi mogoče nekoliko napeti, saj nismo natančno vedeli, kako se bo vse skupaj izšlo, pa smo po vseh dosedanjih uprizoritvah na zadnji spomladanski predstavi toliko bolj uživali. Prepričana sem, da smo naredili največ, kar se je ta trenutek v danih možnostih dalo. In to je res dober občutek. Res smo že od jeseni pevsko pripravljali otroke in nune, ki so sicer amaterske pevke, res pa je tudi, da smo postavitev na oder z režiserjem opravili v le dveh mesecih, kar je za tako zahteven projekt rekordno kratek čas.«

Vrnimo se na začetek, k ideji o postavitvi organizacijsko ter igralsko, plesno in glasbeno tako zahtevnega projekta, kot je muzikal Moje pesmi moje sanje, na slovenski oder. Kaj je bilo najprej, kura ali jajce, želja po dodatni dejavnosti v okviru vaše glasbene in pevske Delavnice Musike ali muzikala po ogledu na odru znamenitega West Enda preprosto niste mogli pozabiti?

Simona: »Pred tremi leti sem v Radovljici odprla šolo, ki jo imam zelo rada, saj svoje izkušnje in znanje lahko prenašam na mlade. To me sicer veseli, a ne zadovoljuje popolnoma. Po naravi sem namreč odrski človek in rada stopim na oder. Ob tem se držim filozofije, da se otroci v šoli ne samo učijo, ampak imajo tudi čim več možnosti nastopanja in izražanja na odru. Dolgo časa sem že razmišljala, ali bi se dalo to dvoje, šolo in oder, povezati in iz tega nekaj narediti. Muzikal je tako ali tako že dolgo ena mojih velikih ljubezni, z njim imam tudi sama že nekaj izkušenj, neke vrste muzikal je bil tudi nekoč zelo popularni Moped show, kjer je bilo ogromno govorjene in pete besede.

Z Juretom sva v tujini videla že precej muzikalov in sva razmišljala, da bi kakšnega od njih prenesla tudi k nam. Hkrati pa me je pri naših muzikalih vedno motilo, da so ti pevsko slabo pripravljeni, da igralcem vedno nekoliko »zmanjka« pri petju … Začela sem nagovarjati prijateljico Mojco Horvat, ki ima svojo plesno šolo, da bi se lotili muzikala in skoraj sočasno sva prišli do ideje, kaj pa če bi naredili Moje pesmi moje sanje (The Sound of Music). Sprva sva imeli v mislih manjšo produkcijo o okviru moje šole z Mojčino pomočjo. Želela sem predstavo, ki bi jo naredili na Gorenjskem, s čim več tukajšnjimi otroki. Jureta sem prosila, naj mi pomaga projekt pripraviti po finančni plati …«

V stilu, tistih nekaj tisoč evrov spravimo skupaj …

Simona: »Tako sem mislila jaz, Jure pa je bil drugačnega mnenja.«

Jure: »Že v Londonu, potem ko sva si ogledala muzikal in je Simona razmišljala o lokalno zasnovani manjši produkciji, sem jaz najprej pomislil na oder Cankarjevega doma, simfonični orkester, nekaj odličnih pevskih glasov. Ko sva sedela v pubu ob pivu, sem jaz vedno bolj letel, Simona pa vedno bolj lezla skupaj. No, na koncu sva prišla do realne kombinacije, muzikal je še vedno nekoliko lokalno obarvan, hkrati pa z raznoliko avtorsko ekipo tudi vseslovenski.«

Od ideje je minilo komaj dobro leto …

Simona: »Odločila sva se, da poskusiva, nisva pa še vedela, ali se bo izšlo ali ne. Na kogarkoli sva se potem obrnila, sva dobila pozitivne odgovore, najprej Mojca, ona je poznala Andreja Rozmana Rozo, ki je rekel ja, prav tako so bili hitro za v Prešernovem gledališču, predlagali so režiserja Matjaža Pograjca, ki je bil takoj za …«

Jure: »Začetni zagon je bil izjemen. Tudi na Občini Radovljica so se takoj ogreli za najin projekt, v Linhartovi dvorani so nam takoj odgovorili pozitivno.«

V ustvarjalni ekipi so se zbrala mnoga znana imena, sami odlični strokovnjaki na svojih področjih, oblikovala se je pevsko kompetentna igralska ekipa, načrtovali ste množico nastopajočih, kar je začelo večati načrtovani proračun …

Simona: »Sama sem po naravi bolj »ziheraš«, vedno delujem znotraj mogočega. Jure deluje ravno nasprotno. Nikoli mu ni žal denarja za nekaj, kar bo stvar naredilo še boljšo. V primerjavi z mano si on res upa.«

Jure: »Na mojo srečo sva od vsega začetka kot koproducenta sodelovala z Borutom Veselkom, ki je zelo pragmatičen človek in dosleden v stvareh, ki se jih loti, kar pomeni, da ne odstopa od tistega, kar smo se dogovorili. Takoj smo postavili parametra, preko katerih se ne sme. Včasih smo jih tudi prekoračili, a vselej nekako kontrolirano. Res pa je, da so naša začetna predvidevanja o skupnih stroških okrog 30 tisoč evrov, v končni fazi precej narasla. Ocenjena vrednost projekta, s finančnim vložkom in predvsem našim delom, ki ga niti ne moremo v celoti ovrednotiti, je zdaj približno 195 tisoč evrov.«

Novo trisobno stanovanje v Kranju.

Simona: »Ali pa en muzikal v Radovljici.«

Jure: »Matjaž Pograjc je bil glede na to, da je moj »background« povsem drugačen, presenečen, da sem se preko Simone vključil v koprodukcijo. Ljudje neradi investirajo v kulturo, vlagajo v lokale, picerije. Matjaž se je čudil, češ Jure, a ti veš, v kaj se spuščaš, gledališče je črna luknja za denar. Menda ne misliš, da boš kaj zaslužil? Nasprotno, naš namen je bil, da naredimo muzikal, ki bo opredeljen regionalno, da bo Simonina šola imela neko nadgradnjo v tem. Naš namen je bil narediti dobro predstavo. Ne moreš začeti gledališkega projekta z izračunom, da se bo ta pokril šele z 90. predstavo. Koliko predstav s tako zasedbo doživi toliko ponovitev? Ob takem razmišljanju bi lahko že prvi dan končali. Ali sploh obstaja recept za uspešnico na tako majhnem trgu, kot je slovenski?«

Menda je na avdicijo pred letom dni prišlo več kot 250 otrok in mladostnikov … Dober občutek med toliko kandidati izbirati najboljše?

Simona: »Avdicija je bila precej garaško početje. Poslušati toliko mladih glasov. Petju smo namreč dali prednost pred plesom in igro. Najboljše smo peljali skozi pevsko delavnico in na koncu izbrali nekaj čez trideset najbolj talentiranih. Mojca je bila nekoliko razočarana, ker v ekipi ni imela nobenega pravega plesalca. No, zdaj lahko brez skrbi rečem, da je sicer s precej truda postavila odlične koreografije.«

Kako so starši otrok gledali na natrpan urnik vaj?

Simona: »Otroci so res opravili veliko delo. Skozi celo šolsko leto so dvakrat na teden vadili po dve polni uri. V času šolanja jih je nekaj odnehalo že na začetku, drugi pa so vztrajali vse do konca. Veliko trpežnosti in potrpežljivosti so skupaj s starši pokazali še posebej zadnja dva meseca, ko smo delali na odru.«

Jure: »Vse po vrsti je treba pohvaliti, tako otroke kot njihove starše. Zdaj imamo tri zasedbe otrok, dve zasedbi odraslih, prav tako pa je tudi večina igralskih vlog z alternacijami. Naj pri tem izpostavim, da je šlo za zelo zahteven logistični zalogaj, ki nas je vse nekoliko presenetil. Za nas je bilo vse skupaj prvič, zato bi v prihodnje zagotovo ravnali nekoliko drugače, bolj racionalno. Že ko smo v Londonu kupovali pravice za muzikal, so nas opozarjali, da bomo za tri ekipe porabili trikrat več energije, komunikacije, kot bi jo za običajno predstavo. Mi smo imeli le dva meseca, kot za običajno za gledališko predstavo.

A vse te male napetosti, ki smo jim bili priča, odtehta dejstvo, da so otroci lahko pridobili izjemno izkušnjo nastopati v muzikalu, ki se imenuje Moje pesmi moje sanje in sodelovati s profesionalnimi igralci in pevci ter glasbeniki. Za vedno bodo lahko rekli, jaz sem pa igral Gretl, jaz pa Fridericha, Brigito … V ZDA in Angliji skorajda vsak otrok v šolskih letih nastopa v tem ali podobnem muzikalu. Ko smo si v Londonu, skupaj midva in Matjaž z ženo, ogledali muzikal, nas je »poštirkane«, kot smo bili, portir v hotelu vprašal, kam da gremo. Na predstavo gremo. Katero pa? The Sound of music … Poznam, v tej predstavi sem v šolskih letih tudi jaz igral.«

Simona, poznate vseh trideset otrok po imenih?

Simona: »Veliko sem z njimi delala, zato jih seveda zelo dobro poznam. Večina igralcev, ki niso toliko delali z otroki, pa jih ne pozna dobro, zato nikoli ne vedo, katera Gretl bo prišla na oder, iz prve, druge ali tretje ekipe. Kar nekaj smeha je bilo že na to temo.«

Vaša verzija muzikala se nedvomno v mnogočem razlikuje od londonske … vam je kaj žal za veliko predstavo …?

Simona: »Londonska verzija je predvsem narejena tako, kot bi gledal film. Velik poudarek je tudi na scenskih elementih …«

Jure: »Na odru je nekakšna plošča, ki se dvigne in Marija pleza po njej … Scenski učinek je zelo močan, ampak samo ta plošča je stala 600 tisoč funtov.«

Simona: »Je pa zato naša predstava mnogo bolj domiselna in duhovita. Prav to je tisto, kar jo dela za simpatično. Pograjčeva predstava je hitra, včasih ni niti toliko časa, da bi ljudje vmes zaploskali.«

Jurij: »V naši predstavi na primer do izraza pridejo tudi vloge, ki so v londonski predstavi popolnoma neopazne. Frau Schmidt, ki jo igra Vesna Slapar, je odlična, v Londonu se tega lika skorajda ne spomnim.«

Simona: »Kot je rekel Pograjc, zanj ni ne glavnih ne stranskih vlog. Vsaka ima svoj značaj in vsak igralec z njo daje pečat k celotni predstavi.«

Tudi naš band ni orkester, kar pa ne pomeni, da ne bi odlično poskrbel za glasbeno podlago ubranemu petju na odru?

Simona: »Tam igra dvajsetčlanski orkester, tu je band. Sama sem se zelo težko sprijaznila z mislijo, da ne bomo imeli nobenih godal, zdaj vem, da je imel Matjaž povsem prav, ko je vztrajal pri bandu. Na odru naj bo tisto, kar se vidi in sliši, brez kakršnih koli posnetih zvokov. Tam orkester naredi vtis mogočnejšega zvoka, pri nas take muzike ne potrebuješ. Dvorana za 2300 ljudi ali pa naše dvorane za 300 do 400 ljudi, to je velika razlika.«

Sta vmes kdaj razmišljala, kaj pa nama je tega treba bilo?

Simona: »Ja sva.«

Jure: »Do tega pride v vsakem delovnem procesu, ni važno, ali gre za muzikal, šport, drugo prireditev ali pa gradnjo hiše.«

Simona: »Jure je bolj umirjen in ima nekoliko drugačno življenjsko filozofijo od mene, ki sem bolj nemirna. Spomnim se, ko smo nekega večera doma obsedeli izmučeni od dneva, pa tudi eden od drugega, ko mi je rekel, a si sedaj zadovoljna? Včasih je bilo res naporno, a na koncu na take male težavice vedno pozabiš.«

Jure: »Podobno je v športu. Ko si v startnem bloku, je vedno prisotna neka napetost, ali si dobro pripravljen ali ne. Podobno so bili na začetku napeti igralci, otroci, starši, vsi mi organizatorji dogodka, vendar pa, potem ko je mimo premiera, nekaj ponovitev, potem je vse samo še lepo.«

Z uprizarjanjem muzikala boste nadaljevali jeseni …

Jure: »Tako je. Sledita namreč dva meseca igralskih počitnic. Predstava je uvrščena v redni program Prešernovega gledališča, pa tudi sicer je zanjo že precejšnje zanimanje. Pretiravali ne bomo, zagotovo pa bomo občinstvu dali še precej možnosti, da nas vidijo. Treba bo razmišljati tudi o predstavah v tujini.«

Za konec, Jure, je moč primerjati deset, petnajst minut dolg aplavz na koncu predstave z navdušeno množico, ki vas je sprejela, ko ste v Slovenijo prinesli srebrno olimpijsko medaljo?

Jure: »Največja razlika je v tem, da je bilo takrat v Sarajevu tako rekoč vse odvisno od mene samega, tu pa je v igri kakih sto ljudi. Če sem bil na premieri v Radovljici zelo napet, sem se na zadnji predstavi prav zabaval, ploskal, navijal … Cel dan sestankov in zvečer, ko si zasičen od vsega, pa greš na predstavo. Če ni to nekaj lepega?«