Kmetje - trop brez pastirja

Kmetijstvo se zadnje čase sooča z vse večjimi težavami, ki jim ni videti konca. Kot kmet z gorskega območja bi rad podal nekaj misli o problemih, ki več ali manj botrujejo slabemu stanju v kmetijstvu.

Podražitev v lanskem letu so sprožile val protestov in zahtev po višjih plačah. Prvi so se oglasili sindikati delavcev, kmalu za njimi tudi tisti, ki sicer nimajo majhnih plač. Kmetijska branža je nekam sramežljivo stala ob strani, zato je tudi glas njihovih predstavnikov izzvenel kot vihar v kozarcu vode. Ni dileme, da sta do višjih plač oziroma cen upravičena predvsem delavec in kmet. Ni izključeno, da opozicija trenutne razmere izkorišča za predvolilno kampanjo in iz ozadja podžiga protestnike vse z namenom, da bi znova prevzela krmilo države. Največ prahu je dvignila občutno višja cena hrane. Seveda krivde ni hotel prevzeti nihče. Trgovina in živilsko-predelovalna industrija sta s prstom kazala v kmeta. Res se je cena žitaric dvignila, vsem drugim kmetijskim proizvodom pa ne. Cena za prašičje in goveje meso se je celo znižala. Levji delež dobička sta torej brez sramu pobasala v svoj žep zgoraj omenjena člena v prehrambeni verigi. Med podražitveno agonijo se je izkazalo kakšne oderuške marže dosegajo trgovci. Ob takem dogajanju si pač ne moremo misliti drugega, kot da smo kmetje res »trop brez pastirja«, zato se z nami lahko vsakdo poigrava kot mačka z mišjo.

 

V letošnjem muhastem vremenu smo imeli kmetje več časa za temeljit razmislek o odločbah, ki jih je nam pretekla dva meseca pošiljala davčna uprava. Po novem se katastrski osnovi prištevajo tudi subvencije, kar je po mojem mnenju nedopustno in krivično. Krivično še toliko bolj, ker so merodajni hoteč izračun dohodnine od subvencij v soglasju s kmetijsko stroko poenostaviti, določili pavšalni znesek. Pavšal predstavlja le minimalno razliko med ravninskim in gorsko-hribovskim območjem. Dolgo je že znano, da gredo subvencije mnogim v nos. Vse kaže, da zadnje čase tudi tistim, ki krojijo našo usodo.

 

Primerljiv primer sem nedavno tega zasledil v časopisu, kjer je bil objavljen razpis za nabavo kmetijske mehanizacije pod naslednjimi pogoji: kmet ravninskega območja je upravičen do 30 odstotkov, kmet z gorsko-hribovskega pa 40 odstotkov nepovratnih sredstev. Kolikšna je razlika med ceno standardnega traktorja s priključki in gorsko kosilnico, naj si izračuna bralec sam. Po mojem vedenju je vsaj petkratna. Ljudje, ki tako nerazumno odločajo o naši stroki, se milo rečeno nanjo spoznajo kot svinja na boben.

 

Na prelomu tisočletja se je rodila KGZS. Upanje, da smo kmetje dobili organizacijo, ki bo delovala v naše dobro, je iz leta v leto usihalo in po dveh mandatih je nad njenim delom marsikdo globoko razočaran. Kot posrednika jo oblastvene strukture niso vzele resno, zato je bila njena beseda največkrat glas v nebo vpijočega.

 

Pred nekaj desetletji se je članstvo v zadrugah drastično zmanjšalo, danes po toliko časa pa vse bolj jasno kaže, da je čvrsto zadružništvo lahko rešilna bilka za kmeta. Slednje ima namreč možnost, da se organizira v močno poslovno skupnost, ki bo sposobna nastopati na konkurenčnem evropskem trgu. Vsekakor bo to glede na zamujeni čas za zadruge težka naloga, brez ustreznega kadra neizvedljiva. Da bo prestrukturiranje uspelo, morajo zadruge najprej izza svojih zapečkov, nato pa složno sodelovati pri reorganizaciji. Zadružništvo pa bo v polnosti zaživelo tedaj, ko bo imelo v živilsko-predelovalni industriji večinski delež in prvi glas pri odločanju.

 

Obe za kmeta važni organizaciji je dolga leta vodil g. Vrisk, ki je poleg kmetovanja opravljal še druge funkcije. Kmetijskih ministrov, ki so se v tem času zvrstili, način vodenja očitno ni motil, ker drugače bi ukrepali.

 

Posledice so danes jasne, zato bodo morali del krivde za nastale težave v kmetijstvu prevzeti tako KGZS kot ZZS posredno pa tudi g. Vrisk sam.

 

Ob zaključku še to: vse dokler se zadružništvo ne bo odločilo za temeljito reorganizacijo, kmetje ostajamo in bomo ostali »trop brez pastirja«, prepuščeni na milost in nemilost vse bolj brezobzirni globalizaciji.

 

Janez Treven, Sovodenj