Njena pot

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Na kmetih je bila navada, da so ob letu deklo vprašali, ali bo še ostala pri hiši. A dekla je Ivanko kar naprej strašila, da bo, če ostane, morala pasti živino. To delo ji pa ni dišalo, saj se ji je zdelo, da je zanj že preveč odrasla. Zato se je odločila, da bo šla služit drugam, zaradi česar ji je bilo potem še dolgo žal.

»Prej, preden nadaljujem, moram povedati še to, da sem bila v mladosti znana po tem, da sem v domačem tolmunu zelo spretno lovila ribe,« se je nenadoma zasmejala Ivanka. In obraz ji je zažarel ob spominu na vragolije, ki sta jih počeli s sestro. Ker so imeli mlin, se je bilo res težko upreti skušnjavi, da si kdaj ne bi privoščili tudi rib, ki so jih imeli na dosegu roke. Paziti se je bilo treba le žandarjev, ki so prihajali nenapovedano. Kazni za prepovedano ribarjenje so bile hude.

Pri hiši je bilo veliko mladih grl, zato so ob večerih radi prepevali. Ko so se spravili na peč, je oče ugasnil luč in peli so v temi. Ta navada, biti na peči v temi, je Ivanki ostala vse do današnjih dni.

»Imeli smo lepe glasove. Kar odmevalo je okoli hiše. Pozno zvečer so prišle klekljarice in potem so ženske nergale za mizo do zgodnjih jutranjih ur. Takrat je oče malo bolj privil luč, ker se je hotel postaviti pred sosedi. Nekoč sem slišala, ko so pripovedovali o tem, kako so včasih svetili s trskami. Pa od tistega svetenja ni bilo drugega kot kup pepela. Včasih so bili tudi vraževerni. Stari oče je ob božiču hodil v globel poslušat glasove. Kadar je slišal ropotajoče glasove, se je vedelo, da bo kmalu klestila toča. V Šaletovem grabnu pa se je »slišalo« glasove, kot bi zabijali trugo. Moja sestra Matilda je, tik preden je elektrika ubila brata Toneta, za seboj zagledala lučko, ki jo je po poti vneto spremljala. Če se je ona ustavila, se je tudi lučka. Tomincov Stane je pripovedoval, da je tudi za njim šla lučka. Ampak mu je potem dr. Bernik dejal, da se mu je gotovo le zdelo. Verjel mu je in res ni več imel prividov. Moj oče je bil šest let zdoma. V prvi svetovni vojni je bil na Sorški fronti, njegov brat pa v Rusiji. Tega je na fronti ubilo. Oče ponoči ni spal, in je videl brata, kako je prišel v sobo, in ga potresel za nogo. Oče je zmeraj trdil, da je bil »pri brihti«, ko se je to zgodilo, da ni sanjal.«

Sosed Sova je bil dober sosed. Imel pa je napako, da je nenehno pljuval po tleh. Zmeraj so mu morali prinašati pljuvalnik, da za njim ne bi bilo treba toliko brisati. Žal pa je bil za tovrstno pobudo slep in gluh. Ko je odšel, je ob steni za njim ostala nagravžna »lužica«.

»Moja starša nista nikoli tolkla otrok. Samo enkrat sem jih fasala. Pri nas smo imeli mašino za mlatenje žita, z ročnim poganjanjem. Jaz sem morala paziti na mlajšo sestro, vsi ostali pa so lahko pomagali slamo tlačit. Bila sem ihtava, primem za zibelko in jo z vso močjo zibljem. Ta se prevrne, otrok pade na tla, saj mu ni bilo nič, le oče me je kaznoval, ko je videl, kaj sem storila.«

Ivankina stara mama je bila pridna ženička. Vse otroke je prepestvala. Na njivo je šla v vsakem vremenu. Nekoč je šla žet praprot v dežju. Čez noč je zbolela za pljučnico, imela je vročino, a jo je čez teden pobralo, ker je bilo škoda za zdravnika.

Vse nedelje, ko je bilo več časa, so otroci nabirali gobe. Da so si potem lahko kupili usnje za nove čevlje.

Ivanka je hodila zadnje leto v šolo, ko so ubili kralja Aleksandra. Učiteljica je otrokom ukazala, da morajo doma, v znak žalovanja, izobesiti zastave. S staro mamo nista našli drugega kot neko večjo izprano črno ruto. Pa jo obesita na eno fižolovko.

»Ko pride oče domov, zagleda feco, se razhudi in nama takoj ukaže, da morava zastavo spraviti dol. In še je robantil, da je čisto prav, da so Srba spravili s poti, saj so po njegovem Slovence le izkoriščali. Povsem drugače kot pod Avstro-Ogrsko, ko se je vsaj spodobno živelo.«