Od Celovca do Ziljske doline

Izlet Gorenjskega glasa je bil tokrat namenjen naši sosedi avstrijski Koroški. Potovali smo do Bistrice v Ziljski dolini.

Avstrijsko Koroško, eno od devetih avstrijskih zveznih dežel, v kateri živi dobrega pol milijona ljudi, smo obiskali v pravem trenutku. Dežela, še posebej Celovec z okolico, živi v znamenju evropskega nogometnega prvenstva, saj bo ena od predtekmovalnih skupin do konca junija igrala tudi v Celovcu. Nenavadno topla pomlad je pokrajino odela v zelenje in cvetje. Dežela je dajala vtis neverjetne urejenosti in odgovornosti ljudi do okolja. Ker je bilo tudi vreme poletno in so izletniki Gorenjskega glasa običajno dobro volje, izlet ni mogel biti drugačen kot uspešen.

Vožnja preko Ljubelja, kjer so zgradili prvo cesto že davnega leta 1569, predor, ki je bil odprt v začetku šestdesetih let preteklega stoletja, pa so začeli graditi Nemci med drugo svetovno vojno, in prva malica z obveznimi »borovničkami« na parkirišču predvsem zaradi kave in pralnega praška Gorenjcem nekdaj zelo znane, sedaj pa zaprte Mallejeve trgovine na Brodeh, je bila prijeten uvod v potepanje po Koroškem. Marsikdo je prav na tem izletu prvič slišal, da je pod cesto po Ljubeljski dolini čudovita soteska Čepa ali Tscheppaschlucht/Šum, ki jo je med skalami na svoji poti do izliva v Dravo pri Borovljah/Ferlach izklesal potok Ljubeljska Borovnica. Čepa, ki jo letno obišče nad 100 ljudi, je med največjimi koroškimi naravnimi čudesi.

Prvič tudi slovenščina

Po vožnji mimo obnovljenega celovškega stadiona (zaradi zadnjih priprav na tekme je za obiskovalce do 8. junija zaprt), na katerem bodo tekme evropskega nogometnega prvenstva in na katerem je prostora za 32 tisoč ljudi, obnova pa je stala 66,7 milijona evrov, nam je v Celovcu pred mestno hišo, na obnovljenem Novem trgu z znamenitim zmajem, izrekel dobrodošlico vodja mestnega turističnega urada Thomas Schneider. Celovčani znajo izredno učinkovito širiti dober glas o svojem mestu, za kar so izkoristili tudi bližnje prvenstvo. Mesto z okrog sto tisoč prebivalcev bo sprejelo najmanj toliko navijačev. Počaščeni in veseli smo bili, da je bil med propagandnim gradivom, ki so nam ga razdelili, prvič tudi turistični vodič v slovenščini. To marsikaj pove! Tudi v Minimundisu v bližini Vrbskega jezera, kjer je bil naš naslednji postanek, vabijo na ogled 144 svetovnih gradbenih čudes tudi s slovenskim prospektom. Zaradi številnih obiskovalcev iz Slovenije bi moralo biti to nekaj povsem običajnega, za koroške razmere pa je prijetno presenečenje.

S kapitanom Winterjem

Poldrugo uro trajajoča vožnja po Vrbskem jezeru/Woerthersee z ladjo Kaernten/Koroška, na kateri je prostora za tristo ljudi, je bilo posebno doživetje. Po skoraj 17 kilometrov dolgem jezeru je barko krmaril Celovčan Ewald Winter, ki je z 28 leti kapitanske službe najstarejši v tem poklicu na jezeru. Pred 30 leti se je kot ključavničar zaposlil v družbi, ki skrbi za prevoze po jezeru. Ker ga je mikala plovba, je končal ustrezno navtično šolo v Vrbi in se iz delavnice preselil za ladijsko krmilo. Med plovbo med pristaniščem v Celovcu in Vrbo na skrajnem zahodnem delu jezera je povedal marsikaj zanimivega o svojem poklicu in jezeru. Na njeni severni in južni obali je sedem pristanišč, med katerimi je še posebej znano tisočletno romarsko središče Marija na Vrbskem jezeru, ki je bilo do leta 1770 otok. Ker se je tega leta gladina jezera znižala, je otok postal polotok. Plovba po jezeru je organizirana med aprilom in oktobrom, izjemoma, če je vreme ugodno, pa tudi med adventom in božičem. Po jezeru je v teh letih peljal nekatere znane osebnosti koroške avstrijske in svetovne politike, glasbe in kulture: večino predsednikov avstrijske republike in predsednikov vlad, ministre za nafto držav, članic OPEC, pevca Uda Jürgensa, sedanjega papeža Benedikta XVI., ko je bil še kardinal Joseph Ratzinger, francoskega predsednika Jacquesa Chiraca in pomembne predstavnike Evropske unije iz Bruslja. Slovenijo kar dobro pozna, še posebej pa mu je všeč Bled z jezerom in otokom, ki ga spominja na Vrbsko jezero, čeprav je Blejsko veliko manjše.

V Vrbi/Velden sta nas z avtobusoma čakala šoferja Janez in Bojan, ki sta nas preko Rosegga/Rožeka skozi prijazne koroške vasi v Rožni dolini (St. Peter, Bekštajn, Brnica, Podklošter) pripeljala do končnega cilja v Bistrici v Ziljski dolini, v gostilno Alte Post, ki sta jo pred petimi leti kupila in obnovila Pepca in Ludwig Druml.