Slovenijo naredil še lepšo

Tomo Jeseničnik je prav tak Korošec, kakršne jih imamo drugi Slovenci v svojih romantičnih predstavah. Prijeten in preprost, a na neki način drugačen. Kot je posebna njegova monografija Slovenija v presežnikih, ki je te dni izšla pri Mladinski knjigi. Je edinstvena knjiga o slovenskih lepotah, posebnostih in zanimivostih.

Predvidevam, da so bile najprej fotografije. Kot fotograf, alpinist, popotnik ste bržkone že večkrat prekrižarili Slovenijo po dolgem in počez, v globino in višino …

»Vrstni red je bil le nekoliko drugačen. Že nekaj let sem ugotavljal, da kljub ogromni produkciji, v raznih publikacijah, revijah, letnih poročilih, katalogih, oglasnih sporočilih in podobno na leto objavim med 5000 in 6000 fotografij, doslej razen katalogov fotografskih razstav še nisem izdal niti ene samostojne knjižne monografije. In sem dobil idejo, da bi v eni knjigi združil vse to, s čimer se Slovenci lahko ponašamo, ne le v lokalnem merilu, ampak tudi širše. Še isti večer sem si na podlagi mojega šolskega znanja iz glave zapisal kakih 75 presežnikov, nakar sem idejo predstavil urednikom na Mladinski knjigi, kasneje sem še natančno opredelil koncept knjige, dopolnil moj seznam in na založbi so bili takoj za to. Za domačo nalogo sem tako dobil v doglednem času prekrižariti Slovenijo in pripraviti fotografije vseh teh presežnikov.«

Pripravljati izbor presežnikov in jih zaokrožiti na sto je zagotovo precej nehvaležno delo, v knjigi ste zapisali, da je bil eden kriterijev tudi »fotogeničnost« presežnika …

»Izbiral sem na podlagi dveh kriterijev. Eden je bil res »fotogeničnost« presežnika, pa naj bo to zgolj trboveljski dimnik ali pa kakšen izjemen motiv iz narave. Vsi so morali biti predstavljeni enakovredno. Drugi kriterij pa je bil, koliko je posamezna zadeva pomembna za Slovence. Kakšen je njen simbolni pomen. Pri tem sem se izogibal za Slovence tako značilnim kratkotrajnim rekordom, kot so na primer največja butara, mortadela, mlaj …«

Veliko je rekordov povezanih z gorami, z naravo. Ste bili kot alpinist in ljubitelj narave kdaj pristranski pri izboru?

»Kot večina fotografskih kolegov tudi jaz izhajam iz pokrajinske fotografije. Krajinski motivi so mi zato zelo blizu. Moram pa dodati, da sem vse fotografije posnel na novo, posebej za monografijo. Projekta sem se lotil tudi zato, ker sem užival pri tem delu. Sam se zadnja leta več ukvarjam s studijsko fotografijo in po urah in urah prebitih v studiu človeku prav prija iti proti Kriškim podom.«

Čakati na določen posnetek, ki ga je mogoče dobiti le zjutraj ali celo le ob določenem poletnem času, ni ravno užitek …?

»Mnogi fotografi so že upodabljali te presežnike v drugačnih kontekstih, zato je bil zame velik pritisk narediti drugačne fotografije. Pri tem imajo lokalni avtorji seveda prednost. Zato je bilo potrebno velikokrat zgodaj vstajati, najboljše fotografije so največkrat nastajale pred svitom ali takoj po njem.«

Niste računali na kasnejšo obdelavo fotografij na računalniku?

»V osnovi se držim tega, da fotografija, taka kot je, nastane na mestu, toliko izkušenj zagotovo imam. To pa seveda še ne pomeni, da je slika že na terenu »zabetonirana« in ne bi izrezal kakšne ulične svetilke ali električnega droga, če ta ne sodi zraven. Se pa načeloma izogibam kasnejšim fotografskih manipulacijam. Obdelava fotografije je nekaj drugega kot predelava le te.«

Posneli ste več kot 30 tisoč fotografij …

»Fotografski del knjige je trajal dobro leto in pol. Devet mesecev sem se ubadal zgolj s selekcijami. Izluščil sem ožji izbor 4500 fotografij, ki jih imam shranjene in so pripravljene za uporabo kadarkoli in kjerkoli. Ostalih 25.000 fotografij je romalo v koš. V knjigi so 303 fotografije, torej le en odstotek vseh.«

Knjiga je, lahko bi rekli, večnamenska. Lahko se navdušujemo nad odličnimi fotografijami, v njej spoznamo, kaj v Sloveniji je naj naj, jo z veseljem pokažeš tujcu in rečeš, to je moja domovina, si v njej izbereš nedeljski izlet … Zakaj bi vi kupili vašo knjigo?

»S knjigo želim predvsem opozoriti na to, kaj vse imamo, in da imamo svojo državo mnogokrat po krivici za majhno in nepomembno. Ko se je števec kilometrov v avtu prvič v enem dnevu obrnil čez 700, potem Slovenija le ni tako majhna. Želel sem predstaviti naše bogastvo, tako delo narave kot delo človeških rok. Polovico ga pozna vsak, drugo polovico ga predstavljam jaz. Hkrati pa želim vzbuditi zavedanje, da bomo morali paziti na vse te presežnike, da bodo preživeli še nekaj generacij. Globalno segrevanje in slab odnos do okolja uničujejo tudi take bisere, kot so strunjanski klif, Ljubljansko barje, Kras …«

Kaj pa presežniki, ki so tokrat ostali v predalu?

»Plavž v Železnikih imam sicer na seznamu, a je v primerjavi z drugimi ostal v drugem planu predvsem zato, ker bi težje predstavil tri zelo različne fotografije na to temo. Čaka me še rjavi medved, pa 150 metrov visoka podzemna dvorana v Škocjanskih jamah, na Kaninskih podih imamo najgloblje brezno na svetu v enem kosu, globoko je skoraj 650 metrov … Kakih 50 presežnikov imam še na zalogi, a zaenkrat še ne vem, ali bodo tudi ti kdaj prišli na vrsto. Knjiga je dobro sprejeta in to je najpomembnejše. Tako kot vse zastonj poti, ko sem se po 25 urah vračal ves uničen domov brez fotografije v žepu, pa naslednji dan prav tako … A sem vedno, ko sem se vrnil z dobro fotografijo, pozabil na vse prejšnje zaman poti.«