Iz starih časov: Eksempel in prigliha

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. junij 2008 / 06:00

Trubar v svoja nabožna besedila pogosto vpleta kratke zgodbe iz vsakdanjega življenja. Dr. Kozma Ahačič jih v svoji sodobno zasnovani knjigi Primož Trubar.doc (2008) poimenuje z besedami "eksempli, priglihe, istorije, priče".

Z njimi je skušal Trubar ponazoriti razna načelna stališča. Tak »eksempel« najdemo v knjigi Catehismus z dvejma izlagama iz leta 1575: kako je njegov oče dal denar za poslikavo cerkve, namesto da bi ga »investiral« v izboljšavo takratnega gospodarjenja – tipično protestantsko stališče. »Mui oča, kadar ie na Rašici sv. Ierneia cehmošter /cerkveni ključar/ bil, ie bil pustil to cerkou vso enimu krovaškimu malariu malati. Ta ie tim svetnikom, suseb tim jogrom /apostolom/, velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu so v tim 1528. leitu ty Turki prišli, to cerkou sežgali inu sv. Ierneia pilda v kori, kir nei mogel zgoreti, roke odbili, oči izteknili inu tu malane ie vse proč palu. Timu malariu ie bil mui oča dal dvaiseti vogerskih zlatih. Te iste bi bil bule nalužil, de bi bil ene štiri voli kupel inu tim bozim sosedom dal, de bi žnimi bili orali, suie otroke živili.«

V istem katekizmu je tudi »prigliha« o uporu udov telesu. Neenotnost (»nevgliha«) med ljudmi v družbi ponazori Trubar z neenotnostjo med različni deli človeškega telesa. Denimo, da bi se roke in noge uprle trebuhu, češ da ta samo je in pije – in bi ga roke nehale pitati in ga noge ne bi več nosile. A kaj, ko bi v tem primeru tudi udje ostali brez moči! Prigliha se nanaša tudi na neenakost med družbenimi sloji; eni morajo drugim služiti, a tako je in drugače biti ne more. Luter in Trubar sta bila protestanta, nista pa bila revolucionarja. »Oli zavolo take nevglihe ty kersčeniki koker malu ty vudi v tim telessu, družina v hiši, purgary v meisti, kmetiči v vassi, neso inu ne imaio eden drugimu biti zubper, vmei sebo sovražiti, nydati /zavidati/, hudu misliti, govoriti oli sturiti, temuč vsak suiem dellom, opravilom, stanum, darum služiti inu streči volnu tar z vesseliem eden drugimu, zakai s tem vsak sebi služi. Kadar bi se ty vudi (koker ie ta Menius h tim purgariem v Rymi, kir so punt zubper gosposčino, zubper ta svit začeli, govuril) s teim trebuhom skregali, te noge inu te roke oli oči inu ty zobie bi rekli h timu trebuhu, ti leni požrešni loter /brezdelnež, nemarnež/, ti ništer ne delaš inu se ne trudiš, temuč le ieiš inu pyeš. Mi le tebi težku delamo, mi ne hočmo tebe več pitati, dobi si sam ieisti, mi te ne hočmo več na nogah nossiti, z rokami služiti, zobmi ne gvečiti no varovati. Inu kadar bi ta trebuh ne ieidel, dotle bi ty drugi vudi vsi per nih moči obstali? Mi vidimo inu izkussimo, kadar eniga glava, želodec oli trebuh boli, de ne more ieisti. Taku vsi vudi so bolni, šibki, ne mogo hoditi, delati, ne vusta odpreti oli glosnu govoriti. Glih taku se gody v tih cerqvah, v meistih, v vaseh inu hišah, gde se vkupe ne derže, se souvražio inu so si vmei sebo zuper.« (Navedeno po elektronski izdaji Trubarjevih Zbranih del, II, na straneh 226 in 295, Nova revija, 2008).