Vrednote na odru življenja

Knjigama avtorice Vlaste Nussdorfer Naše deklice z vžigalicami in Naši dečki z ulice se je pred nekaj tedni pridružila še ena: Vrednote na odru življenja.

 »Svet bolj kot kdaj koli prej potrebuje prav to - razmišljanje o pozitivnih vrednotah, ki nam pomagajo živeti polno življenje. Negativizem nas duši, ne vodi nas nikamor,« pravi Nussdorferjeva; humanistka, sončna osebnost leta 2006, izjemna osebnost leta 2007, dvakratna nominiranka za Slovenko leta in prva med desetimi najvplivnejšimi pravniki v Sloveniji leta 2007.

(Vlasta Nussdorfer)

Vrednote niso razkošje, ampak so nujnost. Zakaj so tako zelo pomembne?

»Vrednote so izjemno pomembne, ker nam krojijo vsakdanjik. Če smo prijazni, humani do ljudi, dobrotljivi, ambiciozni ravno prav, potem lepše živimo sami in tisti okoli nas. Včasih na to kar pozabimo in če zlasti pred otroki govorimo o vrednotah in jih učimo, moramo paziti, da tudi sami tako živimo. Dandanes pa smo precej nestrpni do soljudi in tako ambiciozni, da pohodimo vse, ki gredo mimo nas, pred nami in za nami, skratka, ne pazimo na sočloveka.«

Katere so najpomembnejše vrednote?

»Vsaka je pomembna v določenem obdobju. Ko si bolan in tako piše tudi primarij dr. Mojca Senčarjeva, je zdravje najpomembnejše. Ko te doleti nekaj hudega v življenju, je pomembna dobrodelnost ljudi. Če pa bi si kaj od ljudi zaželela prav vsak dan, je to nehinavska prijaznost, torej iskrenost. Zelo pomembno se mi zdi spoštovanje, ker vključuje več vrednot. Pogosto ne spoštujemo niti sebe dovolj, kaj šele druge. Tudi pozitivna samopodoba je izjemno pomembna. Če nimaš sebe rad, če se ne spoštuješ, potem si slab starš, slab sodelavec, ker ti vedno nekaj manjka, nezadovoljen si in kot tak ne moreš biti uspešen. Zdi se mi pomembno, da tudi otrokom damo priznanje, pohvalo in tudi o tem govorim v knjigi. Če bi se z otroki več pogovarjali, bi naredili veliko dobrega.«

Dodana vrednost h knjigi so misli znanih Slovenk in Slovencev in tudi misli otrok.

»Rada vidim, da dajo pečat mojim knjigam tudi drugi ljudje. Pri prvih dveh knjigah sem dala zgodbe v komentar, pri zadnji knjigi sodelujoči niso točno vedeli, o čem pišem, ampak sem jim dala samo nekaj napotkov. Zdelo se mi je prav, da jih ne omejim.

Ker pa smo odrasli izoblikovane osebnosti, imamo pa otroke, ki bodo hodili po naši poti, je najpomembnejša dediščina, ki jim jo lahko zapustimo, ta, da jih naučimo lepo živeti. Otroci, ki so oropani pogovorov, ki živijo v nasilju, težko hodijo po poti življenja. Spremljala sem predvsem žalostne zgodbe in za nekoga, ki mu manjka srečno otroštvo, ki zapade v mamila, ni kazni in ni institucije, ki bi mu to povrnila. Vsa prevzgoja je lahko le minimalna korekcija. Za veliko stvari je tedaj prepozno in ravno zato se mi zdi tako pomembno otroka vzgajati od zibelke, od vrtca, od šole. Zato sem v knjigo vključila tudi otroške misli o vrednotah. Prejela sem jih toliko, da vseh nisem mogla objaviti v knjigi, bomo pa poskrbeli, da bodo najbolj duhovite objavljene ob drugi priložnosti. Otroci so o tem res neverjetno radi pisali.«

To je že vaša tretja knjiga. Prvi dve - Naše deklice z vžigalicami in Naši dečki z ulice - sta bili zelo odmevni. Vsebini prvih dveh sta žalostni, zadnja knjiga vliva več optimizma.

»Po skoraj tridesetih letih dela v pravosodju se mi je zdelo prav, da družbi nekaj vrnem. Zato sem napisala knjigo Naše deklice z vžigalicami, pri čemer sem mislila, da dolgo ne bom napisala nove knjige. Potem so pa ljudje kar spraševali, kje so dečki. Tako sem napisala knjigo Naši dečki z ulice. Obe knjigi sta bili izjemno lepo sprejeti, Naše deklice z vžigalicami so bile razprodane, sledil je ponatis, knjiga je bila prevedena v angleščino, sedaj jo prevajajo v nemščino. Po teh samih žalostnih zgodbah se mi je zdelo prav, da spregovorim tudi o tem, kar preprečuje nastanek nasilja, to pa so vrednote.«

Vse tri knjige ste napisali z dobrodelnim namenom. Pri zadnji gre izkupiček v sklad Hipokrat.

»Vse se zgodi samo po sebi. S tem ko sem začela pisati kolumne za GV Planet (GV Planet je tudi založil knjigo Vrednote na odru življenja), sem dekletu Nini lahko plačala šolnino za višješolsko izobraževanje in zdaj je tik pred diplomo. Nina je tudi prva napisala zahvalo v knjigi Vrednote na odru življenja. To so čisto njene misli, nisem vedela, kaj bo napisala.

Še preden je bila dokončana knjiga Vrednote na odru življenja, sem se odločila, da bo šel denar od izkupička knjige v kakšen sklad. Glede na sporočilno moč vrednot, ki je tudi v darovanju, dobrodelnosti, sočutju in pomoči, sem čisti izkupiček knjige namenila skladu Hipokrat, v katerem se zbirajo sredstva za preiskavo vzorcev krvi tistih, ki so se vpisali na seznam potencialnih darovalcev kostnega mozga. V akciji Darujmo življenje, v katero sem kot nominiranka za Slovenko leto vstopila na materinski dan leta 2005, smo namreč v teh treh letih, do 25. marca 2008, ob pomoči Zavoda za transfuzijsko medicino, sorodnikov obolelih za hudimi krvnimi boleznimi, njihovih znancev, prijateljev in številnih ljudi dobre volje in empatije do tujih težav vpisali desettisočega darovalca. Prek tri tisoč vzorcev ta hip še ni tipiziranih in upam, da bo izkupiček od prodaje te knjige prispeval, da bo pregledanih vzorcev veliko več.«

Pred štirimi leti ste ustanovili Društvo Beli obroč, s kašnim poslanstvom?

»Delovanje naše organizacije se širi (op.: Vlasta je bila najprej generalna sekretarka društva, zdaj je predsednica), in čeprav delujemo predvsem na pomoči žrtvam kaznivih dejanj, se na nas obračajo vsi mogoči. Imamo različne akcije za invalide, nekateri med njimi so prav tako žrtve kaznivih dejanj, imamo izjemno uspešno psihosocialno pomoč. Ogromno pomagamo finančno (op.: imajo sklad Plamen dobrote); mnogi potrebujejo tudi za preživetje, saj se ne znajdejo v tem svetu. Pomagamo z oblačili, obutvijo, igračami, z računalniki, s kolonijami na morju, s prireditvami in srečanji. Našim darovalcem je vedno omogočeno, da se s tistim, ki njihov dar prejme, tudi srečajo. Doživeli smo veliko prijaznih dogodkov in tisti, ki so se odločili za takšno obliko darovanja, so to opisali kot najlepše trenutke. Spoznati nekoga, ki potrebuje, se z njim pogovoriti in mu nekaj podariti. So pa seveda tudi taki, ki tega ne želijo, ker bi jih preveč obremenjevalo. Povezujemo se tudi z drugimi organizacijami, recimo z Zvezo prijateljev mladine, Rdečim križem, Lions klubi, Rotary klubi.«

Koliko se vas osebno dotaknejo žalostne zgodbe otrok in mladostnikov?

»Zelo. Včasih sem srečna, da pride nova, da malo pozabim na prejšnjo. Včasih vidim, da me zelo obremenjuje predvsem rešitev. Zgodbo slišiš, a kako pomagati? Ljudje mi pišejo, lani sem dobila 1200 pisem in na vsa sem odgovorila. Vsako pismo skriva usodo človeka ali skupine ljudi in včasih si nemočen. Ne veš, kaj bi naredil. In ravno zato sem tako zelo srečna, ko mi pride nekdo nasproti in mi reče, da tudi želi pomagati.«

Po pravosodnem izpitu leta 1980 ste postali namestnica javnega tožilca, ob reorganizaciji tožilstva okrožna državna tožilka, leta 2002 vodja Oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, leta 2002 višja državna tožilka, sedaj ste na Vrhovnem državnem tožilstvu. Kolikokrat ste bili v dolgoletni praksi slabe volje zaradi izida pravdnega postopka?

»Beli obroč sem ustanovila ravno zato, ker sem čutila, da smo nemočni. Da je pravosodje, tako kot policija in sociala, samo del zgodbe, da pa ljudje potrebujejo veliko več povezav. Da ko pridejo s sodišča, pričakujejo rešitev, ki je ni. Beli obroč naj bi pomagal tudi k povezovanju nevladnih institucij. Zelo sem vesela novega Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki nalaga vsem vladnim in nevladnim institucijam, da se povezujejo in pomagajo žrtvi celostno.«

Kakšni so bili vaši zaključni govori v pravdnih postopkih?

»Zanimivi. Ker zelo rada nastopam, so bili bolj teatralni. Zelo sem se vživela in zelo rada sem imela odmevne zadeve, to mi je bil velik izziv.«

Javno nastopanje, pisanje vam je bilo položeno v zibelko?

»Že kot majhna deklica - imela sem šest let, pa takrat črk še nismo poznali -, sem znala na pamet pesmice, vedno sem prosila vse, če lahko nastopam. Ko sem bila stara osem let, sem za Radio Koper imela intervju; spomnim se odziva, intervjuja ne, ko so spraševali novinarko, če sem brala za mikrofonom. Je rekla ne, govorila je na pamet.«

Menda ste imeli tudi svoj časopis.

»To je bilo v času, ko sem bila predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, v katerem je bilo približno dvesto članov tožilcev. Imenoval se je Glas Društva državnih tožilcev Slovenije, izšel je štirikrat na leto. Bila sem urednica, izdajateljica, vse sem napisala, opremila s slikami, dodala kakšen vic, zares sem si dala duška. Skratka, zelo pester časopis, ki so ga dobila vsa tožilstva po Sloveniji in sem jih seznanjala z vsemi dogodki in to mi je bilo v veliko veselje.«

Imate svojo družino?

»Imam moža, dva otroka, oba sta poročena, in imam štirinajstmesečno vnukinjo. Vse imam dobro organizirano, tako da tudi za družino vedno najdem čas. Slišimo se vsak dan, imamo skupna kosila, piknike, smo na tekočem, kje je kdo in kaj dela. Moram reči, da dokler otroka nista šla od doma, to pa je nekaj zadnjih let, ni bilo tako lahko, saj sem se zelo posvečala družini. Zdaj ko sta otroka samostojna, imam več časa za druge dejavnosti.«

Je pa dobrodelnost enačaj za vaš prosti čas danes.

»Je. Zdaj ko predstavljam to knjigo, sem vzela dopust, saj si ne morem privoščiti, da bi bila med službo na takšni novinarski konferenci. Sem si pa za današnji dan izbrala še veliko aktivnosti, ki sicer spadajo v moj prosti čas.«

Začeli sva pri vaši zadnji knjigi, končajva s tem. Rekli ste, da je knjiga nedokončana zgodba. Kaj sledi?

»To knjigo lahko nadaljujejo kar ljudje sami ... Sama še pišem kolumne, jeseni pa bo izšla knjiga Abeceda življenja. Na vsako črko v abecedi nekaj pišem, pa naj bo to še malce skrivnost.«