Pasivna hiša bo z leti postala standardna hiša

"Trenutno se v Sloveniji trudimo uvesti standard nizkoenergijske hiše, kar poteka zelo počasi. Naslednji korak bo pasivna hiša, ki je dosledno izpopolnjena nizkoenergijska hiša. Ta korak predstavljajo predvsem izpopolnjeni energetski ukrepi," je pred dvema letoma zapisala arhitektka dr. Martina Zbašnik-Senegačnik, nedvomno ena prvih avtoritet pasivne gradnje pri nas. Smo Slovenci do danes spoznali prednosti pasivne tehnologije?

V zadnjih letih se o nizkoenergijskih in pasivnih hišah zelo veliko govori, koliko pa investitorji, tako manjši kot večji, zares uporabljajo tovrstno tehnologijo?

»V Sloveniji se ne moremo pohvaliti z velikim številom referenčnih objektov, ki bi dokazano ustrezali kvaliteti nizkoenergijskih in pasivnih hiš. Stanje se izboljšuje, k čemur bo pripomogel tudi razpis državnih subvencij, ki je bil objavljen 30. maja letos. Ta predstavlja spodbudo za investitorje in predstavlja dobro možnost za gradnjo po tem principu.«

Veliko investitorjev še vedno ne ve, kaj je pasivna, kaj nizkoenergijska tehnologija gradnje.

»To je definicija porabe energije za ogrevanje. Pasivna hiša je tista, ki ne potrebuje aktivnega ogrevanja. Takšen objekt nima radiatorjev, peči, termostatskih ventilov, niti fosilnega energetskega vira, nizkoenergijska hiša pa porabi manj energije kot običajne zgradbe. Po tujem vzoru smo uvedli tudi pojem zelo dobre nizkoenergijske hiše, ki pomeni porabo energije dva do tri litre kurilnega olja na kvadratni meter ogrevanih površin na leto. Za primerjavo, pri pasivni hiši lahko uporabimo največ 15 kilovatnih ur na kvadratni meter (kWh/m2) na leto oziroma 1,5 litra kurilnega olja, pri nizkoenergijski do 35 kWh/m2 na leto.«

V Sloveniji je bilo največ hiš zgrajenih v 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja. Kaj takšne hiše pomenijo v energetskem smislu v primerjavi z nizkoenergijskimi in pasivnimi hišami?

»Najbolj energetske potratne hiše porabijo od 200 do 250 kWh/m2 na leto, hiše iz 80-tih let so gradili z nekaj izolacije, tako da je njihova potratnost med 100 do 150 kWh/m2 na leto, po zdajšnjih predpisih pa se dovoljuje gradnja do porabe okrog 60 – 80 kWh/m2 energije na leto. Ta pravilnik je iz leta 2002.«

Ali lahko starejšo hišo, objekt prenovimo v taki meri, da bi postala nizkoenergijska?

»Ta tehnologija se je začela izvajati pri novogradnjah enodružinskih in večstanovanjskih zgradb katerihkoli vsebin, torej tudi poslovne, cerkve, proizvodni prostori, …, kasneje pa se je začela razvijati tudi tehnologija sanacij. V zadnjih letih lahko opazimo uspešne sanacije objektov s porabo med 150 do 200 kWh na pasivni standard ali pa zelo dober nizkoenergijski standard, to pomeni 20 do 30 kWh/m2 na leto.«

V zadnjih letih cena fosilnih goriv skokovito narašča, zakaj se za takšne sanacije v tem pogledu ne odloča več investitorjev?

»Najbrž zaradi denarja, morda tudi negotovosti. Ljudje se bojimo novosti. Trenutno je čutiti veliko povpraševanje, tudi ponudba je že dobra, kakor tudi strokovno znanje, težko pa je povezati vse naštete elemente. Doslej so investitorji kot razlog za neupoštevanje novih standardov trdili, da ni subvencij. Sedaj jih imamo, subvencije pa bodo pokrile razliko med tradicionalnim in pasivnim načinom gradnje. Na tem področju ne bi smelo biti več omejitev.«

Ali predstavlja omejitev tudi to, da vaši kolegi arhitekti in projektanti materije ne poznajo dovolj?

»Vsekakor. Ta hip je to največji primanjkljaj, saj je pristop nekoliko drugačen. Na Fakulteti za arhitekturo zadnja štiri leta izobražujemo, organiziramo seminarje, zadnji je bil 30. maja, sicer pa smo v okviru fakultete ustanovili tudi Konzorcij pasivna hiša, ki celovito povezuje ponudbo. V načrtu je organiziranje projektnega izobraževanja za arhitekte na konkretnem projektu, s konkretnim izračunom toplotnih izgub in podobno. Z izdelanim projektom pasivne hiše se bodo arhitekti lahko tudi predstavili na spletni strani konzorcija in predstavili investitorjem hišo, svoj projekt bodo lahko tudi tržili. Na ta način bomo lahko odgovorili na več vprašanj in pomagali iz zagate večjemu številu projektantov in investitorjev.«

Brez klasičnega ogrevanja

Rekli ste, da v pasivni hiši ni klasičnega ogrevanja. Kako v takšnem objektu zagotavljamo dobro odmerjeno temperaturo, ki zagotavlja bivalno udobje?

»Predvsem so potrebe po toploti zaradi izredno dobrega ovoja zgradbe zelo nizke – manj kot 1,5 litra kurilnega olja na kvadratni meter površine na leto. Pasivne hiše imajo največkrat t. i. toplozračno ogrevanje. Zrak, ki ga dovajajmo v prostore, po potrebi predhodno ogrejemo. To toploto pa lahko pridobiva toplotna črpalka, lahko pa tudi kakšen drug vir (peč na pelete, sekance, ...).«

Kaj je poleg neklasičnega ogrevanja prostorov še značilno za pasivno hišo?

»Pasivna hiša je v prvi vrsti zelo dobro toplotno izoliran objekt, kar pomeni, da ima na masivni steni 25 centimetrov in lahki leseni konstrukciji 40 centimetrov toplotne izolacije; ima vgrajena zelo dobra okna s trislojno zasteklitvijo z nizko toplotno prehodnostjo, kar predstavlja najdražjo komponento; predvsem pa mora biti pasivna hiša brez toplotnih mostov, torej brez elementov, skozi katere bi uhajala toplota. Po drugi strani je zrakotesna, kar pomeni, da zrak ne uhaja nekontrolirano iz hiše, kar pa hkrati onemogoča, da bi v hišo prišel svež zrak, ki ga potrebujemo za udobno bivanje. V klasični hiši odpremo okno in dobimo svež zrak, vendar s tem izgubimo toploto. Zato je v pasivni hiši obvezen sistem kontroliranega prezračevanja z vračanjem toplotne odpadnega zraka (rekuperacija). To pomeni, da izrabljen zrak, ki izstopa, odda toploto hladnemu vstopajočemu zraku. Na ta način imamo v hiši stalno svež zrak, zaradi prezračevanja pa ne izgubljamo toplote. Ta ostane v zgradbi.«

Je to nekakšna notranja klima?

»To ni klimatska naprava, ki stalno meša isti zrak v prostoru. V tem primeru zunanji zrak teče skozi objekt in po drugih poteh iz hiše. To pomeni, da po hiši teče zunanji zrak, le toploto prevzame od izstopajočega zraka.«

Govorimo tudi o nizkoenergijski hiši. Kakšna je razlika med obema tehnologijama?

»Razlika med zelo dobro energijsko hišo in pasivno hišo je, da v prvem primeru še vedno potrebujemo nek ogrevalni sistem. Cena je zato višja, zato je bolj primerno biti dosleden in graditi pasivno hišo, ko odpade strošek nakupa kotla, goriva, radiatorjev, napeljave, …«

Nekateri strokovnjaki, tako arhitekti kot tudi vaši kolegi s fakultete za gradbeništvo, trdijo, da je pasivna hiša nezdrava. Vaš komentar?

»Ne vidim razloga za njihove trditve. Topel in mrzel zrak se ne mešata, ampak samo srečata, zato ni nevarnosti za zdravje. Nezdrava bi lahko bila, če bi gradili iz nezdravih gradiv, vendar to velja za vsako hišo. Pravzaprav je to s stalnim menjavanjem zraka v pasivni hiši celo bolje urejeno, kot pa v klasični hiši, kjer zlasti pozimi premalo odpiramo okna in se koncentracije nečistega zraka lahko povečajo čez kritično mejo.«

Sporna naj bi bila tudi trislojna zasteklitev oken, saj takšna okna prepuščajo bistveno manj dnevne svetlobe, od 14 do 38 odstotkov.

»Dnevna svetloba je za bivalno ugodje bistvenega pomena. Pri pasivni hiši so zastekljene površine večje kot v običajnih zgradbah, saj so v toplotno bilanco zgradbe vključeni tudi sončni dobitki. S tem seveda lahko računamo tudi na večji delež vidne svetlobe v prostor, kljub nižjemu faktorju prehoda sončne energije skozi steklo. Tako na račun večje toplotne izolativnosti oken ne bi smeli imeti manj dnevne svetlobe v prostoru. Večjo škodo na račun osvetlitve nam naredi gosta zavesa, ki jo ima pri nas skoraj vsaka dnevna soba – in tega se premalo zavedamo.«

Kateri materiali so primerni za gradnjo pasivne hiše?

»Pasivna hiša je lahko grajena iz katerihkoli materialov in po katerikoli tehnologiji. Težko bi rekli, da je kateri od materialov bolj primeren, zelo pomembno pa je, da izbrano tehnologijo projektant in izvajalec obvladata. Ni potrebno uvajati nove tehnologije zaradi pasivnega standarda, cilje je mogoče doseči s povsem običajnimi materiali. Seveda pa je potrebno detajle dosledno načrtovati in pravilno izvesti.«

Danes več svobode pri oblikah hiše

V javnosti velja prepričanje, da morajo biti pasivne hiše pravilnih oblik, torej kvadri, kocke. To drži?

»Prve pasivne hiše so bile strogo oblikovane. Problem je bil izguba toplote skozi zunanji ovoj oziroma drugače rečeno: čim bolj je zgradba razčlenjena, toliko večja je površina zunanjega ovoja glede na notranji volumen. Mi moramo ogrevati notranji volumen zraka, čim več je zunanjih površin, toliko več ogrevalnih potreb se pojavlja. Danes si arhitekt že lahko privošči več svobode, drži pa, da so zaradi tega nekoliko dražje.«

Sončno obsevanje pasivne hiše je zelo pomembno. Ali je Gorenjska primerna za gradnjo pasivnih hiš, saj poznamo ostre zime, dvokapnice, …

»Načeloma ni omejitev. Temperature niso pogoj, saj je običajno pri minus 5 stopinj Celzija sončen dan in so zato večji toplotni dobitki, kot v mestu, kjer je megla. Načeloma je najbolj ugodna južna orientacija hiše, saj je zajem sončne energije največji. Ko ni tako, moramo vgraditi debelejšo toplotno izolacijo. Seveda pa velja, da pasivna hiša na Primorskem ne bi bila primerna tudi za Gorenjsko, vedno so potrebne prilagoditve. Najvišja pasivna hiša je postavljena v Avstriji na dobrih 2.100 metrih nadmorske višine. To je planinska samozadostna hiša, torej ima tudi sončne celice, da proizvaja elektriko, zgrajena je v pasivnem standardu, zaradi pogojev, kjer je postavljena, pa tudi ni priključena na nobeno omrežje.«

Kako pomembne so sončne celice pri pasivnih hišah?

»Pri pasivni hiši ni pogoj, da ima sončne celice, mora pa imeti sprejemnike sončne energije za pripravo tople sanitarne vode. Sončne celice so dodatek, s katerim se zmanjša poraba energije. V tujini je že več naselij stanovanjskih hiš, ki imajo namesto klasične kritine sončne celice, kar predstavlja pravo malo elektrarno. To je energetski vir prihodnosti, tega se vse bolj zavedamo tudi pri nas.«

Kako bi odgovorili dvomljivcem, ki tehnologije pasivne hiše ne sprejemajo?

»V zadnjih letih se število pasivnih hiš vsako leto podvoji. Zelo veliko jih je v Nemčiji, Avstriji in Švici, tehnologija pa se širi po vsem svetu, tudi v Združene države. V Nemčiji so v slabih desetih letih evidentirali več kot 10.000 pasivnih hiš s certifikatom, kar pomeni, da je pristojna inštitucija preverila in dokazala, da posamezna hiša zadostuje pasivnim standardom. Certifikat ni obvezen za investitorja, zato je takšnih hiš še več. V Avstriji in Švici je takšnih hiš čez 2.500, na Dunaju bodo letos začeli graditi največje naselje s 1700 stanovanji v pasivni tehnologiji. Mislim, da Slovenci nismo več v fazi, da bi preverjali, ali tehnologija deluje ali ne. Nesmiselno je tratiti čas za izumljanje novih smeri te tehnologije, saj nam je z globalizacijo dostopno tako znanje kot materiali, znano pa je, da spadamo v enako klimatsko okolje kot Avstrija, Nemčija. Pred tedni je k temu projektu aktivno pristopila tudi država, zato so odpadle še zadnje prepreke za gradnjo pasivnih hiš.«

Menite, da bo čez 20 let pasivna hiša standardna (nova) hiša v Sloveniji? To pomeni, da klasičnega ogrevanja ne bomo več poznali?

»Prav gotovo. Vprašanje je, kaj bomo naredili s starejšimi hišami, novogradnje pa bodo grajene po pasivni tehnologiji.«

Tudi večstanovanjski objekti?

»Seveda, saj je še lažje doseči standarde pasivne tehnologije, ker je oblikovni faktor ugodnejši – zunanjih površin je glede na notranji volumen manj kot pri enodružinskih hišah.«

Ste (pre)optimistični?

»Zadeva deluje. V zadnjih letih sem se izobraževala v tujini, obiskala veliko pasivnih hiš in jih tudi preizkusila. Bilo nas je več, nekateri, kot jaz, že prepričani, drugi veliki dvomljivci. Vsi smo po nekaj dneh dojeli, da pasivna hiša deluje. Prezračevalna naprava ne povzroča prepiha, ne povzroča hrupa, občutek bivanja je, kot bi odprli okno na lep in topel spomladanski dan. In to tudi jeseni in pozimi.«