Veter v (laseh) čeladi

Pravijo, da je veter največji kolesarjev sovražnik. Jaz pa pravim, da kolesar sploh ne more imeti sovražnika.

Pri naši organizirani vadbi se vetra ne branimo, ker se vozimo še tako, kot bi nas ga ne bilo niti malo strah. V tem mesecu sem se udeležil treh maratonov in sem opazil, da večina rekrativnih kolesarjev ne ve, da kolesar lahko v nasprotnem vetru celo uživa, le na čelu kolone ne sme biti. Ali pa tudi ... V nadaljevanju vam bom skušal pojasniti nekaj osnovnih zakonitosti pri »vetrovnem« kolesarjenju.

Našel bom veter

Priključili smo se večji skupini, ki se vozi v dvojni koloni (seveda, če ti prometni pas dopušča), in ugotovili, da kolesarju veter ne piha vedno le v čelo. Opazili smo, da obstajajo tudi vetrovi, ki nas motijo z leve ali desne strani. Da bi ugotovili, s katere strani nas moti, ni dovolj, da obliznemo kazalec in ga dvignemo nad čelado. Nalogo ugotovitve smeri vetra ponavadi prevzame vodilni par v skupini. Če sta npr. ugotovila, da veter piha z leve strani, se bo vodilni par postavil skoraj do sredine cestišča ter s tem zavetrje priskrbel parom za seboj. Kolesarji za njima potemtakem ne vozijo za njima v isti liniji, temveč si poiščejo pozicijo, kjer je najboljše zavetrje. Če piha z leve, bo linija zavetrja nekoliko desno od linije vodilnega in tako se vsi zadaj držijo malo bolj desno glede na kolesarja pred sabo. Koliko desno bo linija zavetrja kolesarja za vodilnim, je seveda odvisna od moči vetra, ki piha z leve. Naše priporočilo je, da v tako vetrovni vožnji vodilni par ne vztraja v vodstvu tako dolgo, kot bi v brezvetrju. Izmenjave na čelu morajo biti hitrejše in zato še toliko previdnejše. V dvojnih kolonah je izmenjava natanko taka kot pri vožnji brez vetra. Če ste se razporedili v eno kolono drug za drugim in če piha z leve, potem se vodilni nikoli ne sme umakniti desno, temveč samo in vedno levo. Postopek je na las podoben kot pri vožnji v brezvetrju. Najprej se mora s pogledom levo nazaj prepričati o morebitnem vozilu, ki prehiteva kolono, če je varno, pa pritisne en obrat malo bolj in se umakne v levo. Pomembno za oba primera je to, da tisti, ki nasledi vodilnega, nadaljuje v njegovem tempu, seveda če hočemo, da skupina ostane kompaktna.

Pozor

Formacija skupine, ki se oblikuje v vetrovnem vremenu, večinoma zavzame ves prometni pas, zato je nevarnost toliko večja. Po naših izkušnjah so na naših cestah dvojne kolone bistveno bolj varne kot enojne. Pri enojni koloni voznik avtomobila misli, da je dovolj prostora, in prehiteva, tudi če nam nasproti vozijo vozila. Tako se prehitevajoči avtomobil lahko nevarno približa kolesarjem. Če je kolona dvojna, jo avtomobilist lahko prehiti šele takrat, ko je nasproti prometni pas prost in ima tako dovolj prostora za prehitevanje. Dvojne kolone so za polovico krajše in se zato tudi prehitevanje avtomobila konča hitreje. Nikoli ne prevozite črte, ki ločuje vozna pasova ceste! Če je kolesarjev več in tisti zadnji ne najdejo zavetrja, formirajte še eno tako skupino, kot je prva, ne pa da se razširite čez celotno cestišče. V prihodnje še nekaj o »jadranju«.