Depresija ni nerazpoloženost

Besedilo: Mina Šmid, absolventka medicine
ponedeljek, 16. junij 2008 / 06:00

Depresija ni le prehodna žalost ali slaba volja, ampak je posledica neusklajenega delovanja biokemičnih snovi v možganih in telesu. V možganih te substance vplivajo na mišljenje, razpoloženje, vedenje in čustvovanje, v telesu pa imajo ključno vlogo pri občutenju bolečine.

Obolevajo ljudje obeh spolov, vseh starosti, ras, religij in poklicev. Pogosteje zbolevajo ženske. Bolezen se najpogosteje pojavi med dvajsetim in štiridesetim letom, lahko pa zbolijo tudi otroci ali mladostniki kot tudi starostniki. Na nastanek depresije vplivajo trije dejavniki: prirojene in pridobljene lastnosti ter življenjske okoliščine. Depresija je pogostejša v različnih generacijah iste družine, lahko pa zbolijo tudi ljudje, ki v družinski zgodovini niso imeli nikogar s takimi težavami. Pogosteje se pojavlja pri ljudeh, ki vase in svoje sposobnosti ne zaupajo, njihov pogled na svet pa je prežet s pesimizmom. Začetek bolezni lahko sprožijo različne življenjske obremenitve ali pa dogodki, ki nenadoma spremenijo življenjsko utirjenost.

Običajno se začne počasi in je opazna šele, ko že močno vpliva na življenje. Znaki depresije so pri posameznih ljudeh različni, med boleznijo pa se lahko tudi spreminjajo. Pri nikomer ni opaziti vseh bolezenskih znakov, poleg tega pa jih vsak občuti drugače. Pojavljajo se tako psihične kot telesne težave. Med prve spadajo dolgotrajna žalost, tesnoba, občutek praznine, nemoči, krivde, zaskrbljenost, razdražljivost, jokavost, otežena zbranost, izguba zanimanja za razveseljujoče dejavnosti, misli na smrt, samomor ... Med telesne težave pa sodijo nespečnost, zgodnje prebujanje ali pretirano spanje, pomanjkanje apetita ali pretirana ješčnost, utrujenost, glavobol in bolečine v hrbtu, prsih, trebuhu, prebavne motnje ... Pri otrocih in mladostnikih se depresija najpogosteje pokaže s telesnimi težavami, utrujenostjo, pozabljivostjo, težavami v odnosih; večino časa preživijo sami. Starejši imajo lahko enake znake depresije kot mlajši, pogosteje pa so nekoliko drugačni. Večinoma se pojavijo huda skrb in tesnoba, upad sposobnosti pomnjenja, občutek samote. Potrebno pa je poudariti, da so lahko znaki nekaterih telesnih bolezni podobni kateremu od znakov depresije (izguba apetita, motnje spanja).

Depresija ni posledica človekove šibkosti, zato je ni mogoče premagati le z močno voljo. Če bolezni ne zdravimo, lahko traja več mesecev. Najpogosteje jo zdravimo z zdravili (antidepresivi), poleg tega pa lahko pomagamo z več vrst psihoterapije. Nekaterim bolj pomaga prvo, drugim drugo, običajno pa je najbolj uspešna kombinacija obojega: zdravila omilijo ali odpravijo bolezenske znake, psihoterapija pa pomaga k učinkovitejšemu reševanju življenjskih problemov.

Depresija je ena najpogostejših bolezni sodobnosti. V Sloveniji zaradi različnih oblik depresije trpi približno 200 tisoč ljudi, ženske pa zbolevajo dvakrat pogosteje. Za vsakogar, ki pri sebi opaža znake depresije, je pomembno, da se pogovori z drugimi ljudmi, svoje težave pa čim bolj podrobno opiše zdravniku.