Biološko zdravilo za zdravljenje slabokrvnosti pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo

Ledvice vsakih 24 ur prefiltrirajo in vrnejo v krvni obtok približno 200 litrov tekočine, kar je za 20 polnih veder. Pri tem nastane približno dva litra seča, ki izloči iz telesa. Kronična ledvična bolezen je bolezen, za katero je značilno slabšanje ledvične funkcije. V Sloveniji jo ima približno 80 tisoč ljudi, v svetu pa več kot 500 milijonov.

Z upadanjem ledvične funkcije ledvice niso več zmožne opravljati vseh svojih številnih nalog. Njihove posamezne funkcije postopoma začnejo odpovedovati. Najprej je zmanjšano izločanje produktov presnove, nato urejanje kislinsko-bazičnega ravnovesja, zmanjša se sinteza hormona eritropoetina in tako naprej, nazadnje pa odpove izločanje urina in s tem uravnavanje tekočinskega ravnovesja. Istočasno se poslabša arterijska hipertenzija, razvije se slabokrvnost, postopoma pride do okvare kosti (ledvična osteodistrofija), prizadeti so tudi drugi organski sistemi (prebavila, pljuča, živčevje), pomembno se poveča tveganje za razvoj srčno-žilnih zapletov.

Slabokrvnost se razvije pri dveh tretjinah bolnikov

Bolniki z okvarjeno ledvično funkcijo so nezmožni izločati eritropoetin, hormon, ki ga proizvajajo ledvice in ki stimulira proizvodnjo rdečih krvnih celic v kostnem mozgu. Zato je pri njih potrebno stimulirati kostni mozeg z zdravili, ki spodbujajo eritropoezo.

Najpomembnejši vzroki za nastanek kronične ledvične bolezni so sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni in zvišan krvni tlak, ena od najbolj pogostih posledic pa je slabokrvnost ali anemija. Razvije se lahko že zelo na začetku bolezni, še posebej pri sladkornih bolnikih, običajno pa v tretji stopnji bolezni. Negativno vpliva na kognitivne funkcije, kaže se v zmanjšani fizični zmogljivosti, motnjah v spolnosti, anoreksiji, šibkosti ter kronični utrujenosti, vse to pa vodi v slabšo kakovost življenja in povečano tveganje za srčno-žilne zaplete. Anemija je tudi pomemben dejavnik tveganja za razvoj potencialno smrtnih srčno-žilnih zapletov pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo. Padec hemoglobina za 5 gramov na liter poveča tveganje za bolezni srca v enaki meri kot dvig sistoličnega krvnega tlaka za 5 milimetrov.

Slabokrvnost ugotavljamo z laboratorijskim pregledom, merjenjem koncentracije hemoglobina v krvi. Če je ugotovljena anemija (raven hemoglobina pade pod 110 gramov na liter krvi), je koncentracija hemoglobina prenizka za ustrezno oskrbo organov in tkiv s kisikom. Zato bolniki potrebujejo zdravila – epoetine, s katerimi se nivo hemoglobina vzdržuje med 110 in 120 grami na liter. V zgodnejših fazah kronične ledvične bolezni, po presaditvi ledvice ali pri zdravljenju s peritonealno dializo, prejemajo bolniki injekcije epoetinov podkožno. V primerih končne ledvične odpovedi, ko je potrebno nadomestno ledvično zdravljenje s hemodializo, pa se zdravilo daje intravensko.

Metoksipolietilenglikol epoetin beta se vbrizgava le enkrat na mesec

Prejemanje injekcij večkrat na mesec ali celo večkrat na teden nikakor ni prijetno za bolnika, vendar je bila do sedaj to edina možnost za ohranjanje ustreznega nivoja hemoglobina v krvi in zagotavljanja energije za normalno opravljanje vsakodnevnih aktivnosti. Od 10. junija letos pa bo na recept in v breme ZZZS bolnikom na voljo novo biološko zdravilo za zdravljenje slabokrvnosti, povezane s kronično ledvično boleznijo. Zdravilo metoksipolietilenglikol epoetin beta je prvi stalni aktivator eritropoetinskih receptorjev, njegova pomembna prednost pa je možnost vbrizgavanja le enkrat na mesec.

Metoksipolietilenglikol epoetin beta je molekula, ki na ravni eritropoetinskih receptorjev deluje drugače kot dosedaj uporabljana zdravila za stimulacijo eritropoeze, zato omogoča manj pogosto odmerjanje. Za učinkovito zdravljenje anemije je tako dovolj le 12 injekcij na leto (in ne več 52 oziroma 156 injekcij kot pri pogostejšem odmerjanju). Prednost novega zdravila je tudi boljša obstojnost, saj ga lahko do enega meseca shranjujemo pri sobni temperaturi (nižji od 25 stopinj Celzija), kar bolnikom, ki epoetina ne prejemajo v zdravstveni ustanovi, olajša rokovanje z zdravilom. Injekcijske brizge z zdravilom vsebujejo tudi varnostni mehanizem, ki po injiciranju zavaruje iglo in uporabnika ščiti pred neželenimi vbodi. Klinične študije, v katere je bilo vključenih več kot 2400 bolnikov iz 29 držav, so pokazale, da bolniki zdravilo dobro prenašajo in da ugotovljeni neželeni učinki ne odstopajo od neželenih učinkov pri ostalih oblikah zdravljenja.

Drugačno delovanje na receptorje, ki sodelujejo pri nastajanju rdečih krvnih celic

Metoksipolietilenglikol epoetin beta je primeren za zdravljenje simptomatske ledvične anemije, ki je povezana s kronično ledvično boleznijo tako pri bolnikih v preddializnem obdobju kot pri bolnikih na nadomestnem ledvičnem zdravljenju. Učinkovito korigira anemijo in vzdržuje stabilne koncentracije hemoglobina. Za začetno korekcijo anemije bolniki prejemajo zdravilo enkrat na dva tedna, za vzdrževanja stabilnih ravni hemoglobina, kjer gre za kronično, doživljenjsko zdravljenje, pa enkrat na mesec. Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti zdravila njegova uporaba pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, ni priporočljiva. Metoksipolietilenglikol epoetin deluje drugače na receptorje, ki so vpleteni v spodbujanje nastajanja rdečih krvnih celic: ima zmanjšano afiniteto za receptorje, nanje se veže manj močno in počasneje. Ker ima daleč najdaljši razpolovni čas med vsemi zdravili, ki spodbujajo eritropoezo (do 6-krat daljšega kot darbepoetin alfa), ostaja v okolici receptorjev prisoten dalj časa, kar omogoča stalno stimulacijo eritropoeze. Omogoča postopno in enakomerno zvišanje koncentracije hemoglobina za približno 10 gramov na liter v štirih do šestih tednih, zaradi česar se v zgodnjih tednih zdravljenja zmanjša možnost preseganja ciljnih vrednosti hemoglobina, ki jih narekujejo smernice za zdravljenje ledvične anemije. Raziskave so pokazale, da je v prvih 8 tednih zdravljenja prišlo do povišanja ravni hemoglobina nad ciljno vrednost le pri 12,4 odstotka bolnikov, medtem ko so to opazili pri kar 33,5 odstotka bolnikov, ki so bili zdravljeni z darbepoetinom alfa. Rezultati randomizirane, placebo kontrolirane študije pri zdravih ljudeh so tudi pokazali, da je podkožno injiciranje metoksipolietilenglikol epoetin beta značilno manj boleče v primerjavi z darbepoetinom alfa.

Pravočasno odkritje bolezni odloži ali prepreči dializo

Tipična pokazatelja za kronično ledvično bolezen sta povečano izločanje albuminov v seču in znatno zmanjšanje ledvične funkcije, ki jo ugotovimo tako, da merimo hitrost glomerularne filtracije (GFR) (glomerul je ena izmed glavnih filtracijskih enot v ledvici). Osebam, ki imajo v obdobju treh mesecev ali več GFR manjšo od 60 mililitrov/min/1,73 m2, se postavi diagnoza kronične ledvične bolezni ne glede na to, ali so ledvice okvarjene ali ne. Kronično ledvično bolezen razdelimo v pet stopenj, od stopnje 1 (nekoliko okvarjene ledvice) do stopnje 5, končne ledvične odpovedi. Ta se zgodi, ko je ledvična funkcija manj kot pet-odstotna. Takrat bolnik potrebuje nadomestno ledvično zdravljenje z dializo ali presaditev ledvice. Na svetu je takih bolnikov več kot milijon in pol, v Sloveniji jih je blizu dva tisoč. Ob začetku dialize imajo bolniki 20-odstotno petletno preživetje, kar pomeni, da bo 80 odstotkov bolnikov na dializi umrlo v petih letih po pričetku zdravljenja. Število bolnikov na dializi v svetovnem merilu narašča za približno 7 odstotkov na leto.