Bolezen prebudi željo po boju za tisto, kar imaš rad

"Pri štiridesetih letih sem na dojki zatipala zatrdlino. Po dveh tednih je izvid potrdil diagnozo: rak na dojki," pripoveduje Danica Štajer iz Škofje Loke, ki po treh letih lahko reče, da je raka premagala.

Kako ste doživljali prve dneve?

»Prvi dnevi so bili zame najtežji: premišljevala sem vse mogoče, iskala krivca, vzrok za bolezen … Zavedela sem se, da v meni raste nekaj, kar mi lahko vzame življenje. Razmišljala sem o otrocih, prijateljih, ljudeh, ki sem jih ljubila. Kar naenkrat postane vse to neprecenljivo, nekaj, kar moraš za vsako ceno obdržati. Prebudi željo po boju. Sicer pri meni ni šlo vse kar čez noč. Ta boj, mislim. Bili so trenutki, ko sem bila pripravljena tudi umreti.«

Zaradi terapije?

»Tudi. Kemoterapija ni lahka, težka je, vendar preživiš. Telo čuti posledice in se odziva nanje. Vendar pa je lažje, če od začetka zaupaš zdravnikom in se držiš njihovih navodil. Vseh po vrsti - o prehrani, počitku, odvajanju blata in vode ... Lažje mi je bilo, ko sem pila dovolj tekočine, jedla lahko hrano ... Vendar te diagnoza rak pretrese tudi psihično. V družbeni zavesti je, da je rak smrten, čeprav to ni res. Ta strah je še najbolj ogrožajoč. Mene je na čase popolnoma ohromil in mi vzel upanje, pa tudi voljo.«

Kako ste ga premagovali?

»Na različne načine. Včasih sem samo ležala in čakala, da otopelost, nejevolja in drugi slabi občutki minejo. Pomagala sem si tako, da sem vse svoje strahove in občutke zapisovala v dnevnik. Drugič sem slikala, pela v zboru, kolesarila, iskala pomoč pri različnih terapevtih, se oklepala molitve in verjela v nadnaravno. Še preden sem izvedela za končno diagnozo, sem v naravni velikosti naslikala svoje zdrave prsi. Sliko sem postavila sredi dnevne sobe, si jo ogledovala, kot bi si jo hotela globoko vtisniti v spomin. Z operacijo so raka izrezali, vendar pa so dojke ostale.«

Velikokrat beremo, da bolezen človeka spremeni? Je tudi vas?

»Bolezen je bila vsekakor vzrok, da sem začela razmišljati in ravnati drugače. Prej je vse potekalo po nekem vzorcu, sledila sem normam in pravilom, ne ozirajoč se nase in na svoje potrebe. Pomembno je bilo, kaj drugi mislijo in rečejo. In ti »svetovalci« nikakor niso bili dobri. Še bolj so me odmaknili od stvari, ki sem jih imela rada. Bolezen je bila stikalo, ki je preklopilo pozornost iz zunanjosti name, v moje telo, v moje občutke. Začela sem razumevati, kaj mi v življenju resnično veliko pomeni in tako tudi laže spremenila tudi svoje vedenje.«

Kaj bi svetovali ženskam, ne le tistim, ki zbolijo za rakom na dojkah?

»Vse, ki smo zbolele, se zavedamo, kako krhko je naše življenje in kako minljive smo. Kako preživimo ta kratek čas, je odvisno od nas samih. Zato je prav, da ga preživimo lepo, z ljubečim odnosom do sebe, v zavedanju svojih lastnih potreb in s tistimi, ki so tesno vpeti v naša življenja. Z njimi se imamo lahko lepo. Pred tremi leti me nihče ne bi prepričal, da lahko shujšam, tečem deset kilometrov na dan, urejam svojo lastno hišo in se dobro razumem z otroki. Danes to živim. Ne dovolim si, da bi razmišljala kot nekoč, niti ne dovolim, da bi me kdo zastrupljal s svojimi lastnimi omejitvami. Želim živeti najboljše, kot znam.«