Najslabše od vsega je, če se smiliš samemu sebi

Bernardo bi lahko opisala z dvema besedama: optimizem in smeh. Sproščenost, dinamika in veselje, ki jih je izžarevala, so najin razgovor o bolezni, ki bi ji lahko vzela življenje, obrnili presenetljivo drugače.

»Rak je bil življenjska preizkušnja, ki mi je dala več, kot pa sem zaradi nje izgubila,« pravi. »Od potrditve diagnoze je minilo že več kot pet let. Zdaj sem super, zdrava, z dobro službo, zadovoljna,« nadaljuje Bernarda.

Kako se je začelo?

»Tri mesece se mi je občasno pojavljala bolečina v levi dojki, nastala je tudi razjeda, ki me je bolela, še posebej med prhanjem. Ker sem bila vedno zdrava, sem za razjedo šla k svoji zdravnici le po mazilo. Poslala me je na mamografijo. Čudno se mi je zdelo, da so me naročili že takoj naslednji dan, ko sem vendar vedela, da je za ta pregled potrebno čakati. Takoj po pregledu so me poslali v Ljubljano in postalo me je res strah.«

Specialisti so potrdili diagnozo. Kako ste se takrat počutili?

»Malo sem vendarle upala, da mi bo onkolog rekel, da je rezultat negativen. Pa mi je zelo direktno povedal, da imam raka in bo treba dojko čimhitreje odrezati. Po izrazu na mojem obrazu je videl, da jaz prave diagnoze še sploh nisem slišala. Želel je popraviti vtis, danes vem, da je bil tudi sam presenečen, da nisem nič vedela, pa sem bila že v šoku. To stanje je trajalo še kar lep čas. Na sosedino pobudo sem pridobila še eno strokovno mnenje. Kirurg me je zelo lepo sprejel, mi vse razložil in mi tudi predlagal takojšnjo rekonstrukcijo dojke. Rekel mi je, naj si vzamem nekaj dni za razmislek, potem pa naj ga pokličem. Vprašala sem še svojo zdravnico, ki se je tudi strinjala s takojšnjo rekonstrukcijo. Tako sem se laže odločila.«

Potem je gotovo šlo kar hitro naprej ...

»Pravzaprav sem bila zelo presenečena, da sem jaz, ki sem bila brez zvez in poznanstev, tako hitro na vrsti. Tudi po operaciji v intenzivni sobi sem bila prijetno presenečena. Negovalno osebje se je res izkazalo! Nova dojka se je lepo celila, enako tudi rana na trebuhu, odkoder so vzeli tkivo zanjo. Po treh tednih sta me čakala kemoterapija in obsevanje. Prav kemoterapijo sem doživljala kot najhujšo izkušnjo v življenju. Bruhanje, slabost, izčrpanost kot pri zelo težki gripi sem res težko prenašala. Reševala sem se z vsakodnevnimi sprehodi, na katerih sem tako utrudila svoje telo, da sem normalno spala. Nisem želela razmišljati o bolezni in sem se z aktivnostjo nekoliko zamotila.«

Ste kdaj pomislili, kaj je bilo tisti sprožilni dejavnik za raka?

»Prav zagotovo mobing na delovnem mestu. Dve leti so trajali pritiski, žaljivke in nemogoč odnos lastnikov podjetja do mene, zaradi česar sem iz službe nosila celo goro bremen domov. Sicer sem popoldneve preživljala na kolesu in zvečer hodila spat mirna, vendar se je službena »zgodba« ponavljala iz dneva v dan. Ko sem se končno odločila, da je dovolj, so se že pojavile prve bolečine v dojki. Po zdravljenju sem se odločila za študij in prekvalifikacijo in zamenjala službo, kar je bila zelo dobra odločitev.«

Kakšen nasvet za ženske, ki se v tem trenutku borijo z rakom?

»Najslabše je, če se smiliš sam sebi. Tudi nobene usluge si ne delaš na ta način. Vsak problem, ki ga človek opazi, se da rešiti. In nobena službe ni vredna, da zanjo žrtvujemo svoje zdravje. Sama sem se sicer največ naučila od drugih bolnic, ki so kljub izrednim težavam v življenju ostale optimistične, se znale poveseliti in se včasih tudi ponorčevati iz še tako težke stvari. Njihov pogum mi je vrnil voljo do življenja.«