Popust 25 do 85 odstotkov

Babica in dedek v EU trgovini

Pred štirimi leti smo vstopili v trgovino Evropska skupnost. Pred tem smo si napolnili plačilno kartico, ob kateri so nam obljubili, da bomo lahko bistveno več porabili, kot imamo dobroimetja na našem računu, in da bomo lahko kupovali z visokimi popusti.

Kot vzorni potrošniki se najprej razgledamo po prodajnih oddelkih in policah. Seveda debelo pogledamo, ko zagledamo imena oddelkov: Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad, Kohezijski sklad, Evropsko teritorialno sodelovanje in Program razvoja podeželja. Ko se nekako znajdemo, pogledamo še produkte in spet srečamo neka čudna imena, kot so: Spodbujanje razvoja inovacijskega okolja, Pospeševanje socialnega vključevanja, LEADER itd. Čeprav nam zadeve niso čisto jasne, začnemo kot vzorni potrošniki nakupovati in izdelke zlagati v našo košarico. Pa pristopi trgovec in nam tega ne dovoli, češ da so v njihovi trgovini malce drugačna pravila. Najprej mora imeti kupec program in strategijo, kaj bo s produkti sploh počel, se pravi, najprej se mora država opredeliti v svojih Operativnih programih, potem regija v Regionalnih razvojnih programih in potem še mi, kam sploh želimo, da naš razvoj gre. Najpomembnejši pogoj trgovca pa je, da bo kupec s produktom res zadovoljen in bo imel produkt, katerega bo kupil, učinek v njegovem razvoju. Lahko je to na tehnološkem, okoljskem, infrastrukturnem področju ali pa na področju ustvarjanja novih delovnih mest. Zamislimo se in si rečemo: »Saj je kupec vendar kralj!« Poleg tega imamo polno kreditno kartico, trgovec pa nam postavlja nekakšne pogoje, nazadnje pa nam bodo očitali, da ne bomo zapravili vsega denarja.

Ja, v tej trgovini imajo radi stranke oz. kupce, niso pa navdušeni nad zapravljivci brez vizije, brez strategije, brez vedenja, kaj sploh želijo. Zato moramo, če želimo kupovati v tej bogato založeni trgovini, najprej vedeti, kakšen je sploh naš cilj, in začrtati pot, kako bomo do tega cilja prišli. Razmetavanje denarja je končano!

Informacija o tej trgovini pride tudi do Loškega gospostva. Sprejme jo z zadržkom, saj so se pridni in delovni ljudje, ki živijo na tem območju, navajeni opreti na svoje sile že od nekdaj, pa naj bo to za čas freisinških škofov ali pa v času Groharja in Tavčarja - vse do današnjih dni.

Vseeno pa je radovednost prevelika, zato v nekakšno izvidnico pošljejo babico in dedka po imenu Jerca in Jaka. Češ, babica in dedek sta prijazna in že na daleč se jima vidi, da jima v življenju ni bilo prizaneseno. Ta dva bosta gotovo kaj izvedela. Res se babica in dedek odpravita v EU trgovino, kjer se najprej razgledata po oddelkih in prodajnih policah. Nič jima ni jasno; njuno zadrego opazi prijazen trgovec in ponudi pomoč. Babica in dedek povesta, da prihajata iz Loškega pogorja in da vse, kar babica napeče, predela mleka, splete ali nakleklja, in da vse, kar dedek predela lesa, sadja in medu, prodata že kar doma ali pa najpozneje na tržnici. Zato jih je zanimalo, kako bi navdušila za to dejavnost še več proizvajalcev, da bi lahko povečali obseg pridelave in predelave, da ne bi prodajali samo na tržnicah v svojem okolju, temveč tudi drugje, mogoče celo v Ljubljani ter Celovcu, in da bi ljudje po vsej deželi poznali njihove visoko kakovostne produkte. Prodajalec z zanimanjem posluša njihove visoke ambicije. Skupaj se sprehodijo po trgovini, med policami in res na oddelku razvoja podeželja najdejo program LEADER, ki naj bi jim pomagal uresničiti te ambiciozne cilje. Prodajalec jih napoti na neko agencijo v Loko, kjer naj bi ta njihov jezik bolje razumeli in jima bodo z veseljem pomagali.

Babica in dedek se res vrneta v svoj kraj, ki ga imata tako zelo rada. Vesela sta, da sta bila v Ljubljani v tako zanimivi trgovini. Takoj naslednji dan se odpravita v Loko na to agencijo, kjer se po navodilih babice in dedka takoj lotijo dela in so na tem področju eni prvih v Sloveniji.

Ker pa sta babica in dedek dobra človeka, povesta še, kaj vse sta videla v tej trgovini. Na oddelku Evropski sklad za regionalni razvoj sta videla park, ki pa ni imel dreves, temveč so bila namesto njih v njem rastoča visokotehnološka podjetja, kjer so se ljudje dobro počutili in radi delali. Poleg tega pa so potrebovali vedno nove ljudi, s čimer pri nas res ne bomo imeli težav, saj imamo številne družine in delovne ljudi. Ta park so imenovali Tehnološki park.

Babica in dedek sta opozorila še na en oddelek, in sicer na Kohezijski sklad. Povedali so jima, da je tu govora o okoljskih in prometnih projektih. Seveda sta tudi tukaj videla priložnost. O poljanski obvoznici se govori že več kot tretjino njunega življenja, v zadnjem času se jima je pridružila še selška. Nikoli ni bilo dovolj denarja in mogoče tudi volje ne za to cesto, ki bi na eni strani odprla pot v Poljansko dolino in naprej na Primorsko in na drugi strani pot proti Železnikom.

Pa še nekaj sta videla na tem oddelku kohezijskega sklada. Spomnila sta se, da so skupaj kopali za vodo in kanalizacijo, ko sta bila še mlada. Čeprav so delo res dobro opravili, so leta tu in napeljava na nekaterih mestih že kar poka. To so naredili oni, sedaj pa je na mladih, da to znova uredijo. Svetovali so jima, naj pripravijo projekt, mogoče ga poimenujejo Ureditev porečja Sore, saj ta reka združuje vse od žirovske kotline, obe dolini Poljansko in Selško, pa vse tja do Loke.

Tako modra babica in dedek sta nam povedala svojo izkušnjo in nam dala prijazne napotke. Na nas pa je, ali jih bomo upoštevali in zgrabili priložnost za razvoj ali pa bomo čez nekaj let tarnali, kako je svet krivičen in da mi nismo imeli možnosti nakupovati v tej trgovini in izkoristiti popuste, ki se bodo težko še kdaj ponovili. Odločitev je naša!