Za slovenski jezik se ne bojim

Bogata bibliografija slavista in literarnega zgodovinarja dr. Gregorja Kocijana obsega več kot 250 najrazličnejših poročil, ocen, člankov, enciklopedičnih gesel in razprav ter številne publikacije s področja literarne zgodovine in sociologije branja.

Ob berilih, ki jih je pripravil s sodelavci, so se slovenskega jezika učile mnoge generacije osnovnošolcev. Gregor Kocijan, ki bo v ponedeljek praznoval 75 let, je bil dobri dve leti tudi odgovorni in glavni urednik Gorenjskega glasa.

Petdeset in več let je minilo od vaših prvih člankov, ki ste jih še kot študent slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani pisali za Gorenjski glas. Se spominjate vašega obsežnega članka Prešeren v Kranju ob 105. obletnici pesnikove smrti?

»Seveda se ga spominjam. Mislim, da je bila Prešernu posvečena kar cela stran, podpisali pa so me s Kocjan namesto Kocijan. V Gorenjskem glasu sem sicer začel objavljati leta 1952, z različnimi prispevki pa sem intenzivno sodeloval v letih 1955 do 1957, ko sem največ pisal gledališke kritike predstav, ki so jih uprizarjali v Prešernovem gledališču. Moja zadnja kritika je bila o predstavi Romeo in Julija, saj je bilo po letu 1957 profesionalno gledališče ukinjeno. Kasneje, ko sem bil zaposlen kot profesor na Tehnični tekstilni šoli, pa sem kot lektor sodeloval tudi z gledališčem.«

V Tehnični tekstilni šoli ste učili le dobra tri leta, potem pa so vas povabili za urednika na Gorenjski glas. V povsem drugačno službo kot v prosveti.

»Kolektiv na šoli je bil prijeten in tudi z ravnateljem Črtomirjem Zorcem, ki je takrat veliko pisal za časopis, sva se zelo dobro razumela. Po treh letih učiteljevanja pa sem vendarle sprejel povabilo takratnega direktorja in glavnega urednika Gorenjskega glasa Slavka Beznika, da prevzamem mesto odgovornega urednika. Na Gorenjski glas sem prišel 1. septembra 1961, kjer sem ob odgovornem, potem, ko je Beznik postal direktor celotnega podjetja Gorenjski tisk, postal tudi glavni urednik.«

Kako ste se kot slavist znašli na mestu urednika časopisa, v tistem času na neki način tudi politični funkciji?

»Delno je šlo tudi za politično funkcijo, čeprav so me na Glas povabili predvsem zaradi mojega strokovnega znanja, vezalo pa nas je tudi znanstvo izpred let, ko sem pisal gledališke kritike. Takrat smo začeli z novim konceptom tako imenovanih lokalnih rubrik. Pet gorenjskih občin, Kranj, Škofja Loka, Tržič, Radovljica in Jesenice je sofinanciralo časopis, zato smo vsaki od njih posvetili del časopisnih strani ob sredah in sobotah, medtem, ko je bila ponedeljkova izdaja splošnejša, v največji meri posvečena športu. Izbrani so bili tudi novinarji, ki so bili zadolženi za posamezne občine in so pokrivali vse, kar se je v njih zanimivega zgodilo.«

Pravzaprav je tako še danes, ko vsak novinar, kot se radi pošalimo, skrbi za »svoj občinski fevd«?

»Ker naša ekipa ni bila tako velika, so novinarji seveda skrbeli tudi za ostala področja: šport, kulturo, gospodarstvo ... Mislim, da smo do decembra 1963, ko sem odšel z Gorenjskega glasa, dobro sodelovali, tako starejši kot mlajši novinarji, med drugim Karel Makuc, Saša Škufca, Bogdan Fajon, Zdravko Tomažej, šport sta pokrivala Milan Živkovič in Jože Žontar, tu so bili Metka Sosič, Ivan Pivk, Miča Fajon, Stane Škrabar, fotograf pa Franc Perdan. V ekipo sem pritegnil tudi tehničnega urednika, akademskega slikarja Henrik Marchela. Na leta na Gorenjskem glasu imam zelo lepe spomine. Zvečer sem pogosto šel pogledat, kako se tiska časopis. Imeli smo precej zastarelo rotacijo in smo zato včasih tudi zamujali, tako da so ponekod sobotni Glas dobili šele v ponedeljek. S tem se res nismo mogli pohvaliti, ampak tehnična sredstva so bila pred skoraj petdesetimi leti taka, kot so bila.«

So vas kot urednika kdaj klicali na odgovornost?

»Ne. Smo pa precej pogumno razpravljali na temo, ali na današnji Slovenski trg postaviti kipe Lojzeta Dolinarja ali ne. Klub kulturnih delavcev je bil namreč proti in jaz sem dovolil, da smo to objavili v časopisu. Občinski vrh se je ob tem sicer nekoliko vznemiril, a kakšne velike sile ni bilo.«

Če pisanje v tistem času primerjate z današnjim, kako je bilo s skrbjo za lepši jezik?

»Ko sem kot urednik članke prebiral po vsebinski plati, sem jih ob tem tudi lektoriral. Mislim, da smo imeli avtorji zelo lep jezik. Leta 1962 je izšel novi pravopis, po katerem smo, dokler je tako veljalo, pisali gasivec, bravec namesto gasilec, bralec ... Novinarjem in stavcem sem kar jaz razložil novosti.«

V pedagoški poklic ste se kot profesor na Pedagoški akademiji (kasneje fakulteti) v Ljubljani znova vrnili leta 1975 ...

»Verjetno sem bil v tistem obdobju naklonjen temu, da se nekaj časa ukvarjam tudi z novinarstvom, zagotovo pa si slednjega nisem določil kot mojo trajno izbiro. V osnovi sem bil vedno navezan na slovenistiko in literarno zgodovino. Tako sem že v času delovanja v Kulturni skupnosti Slovenije raziskoval razmerja med knjigo in bralcem ter do leta 1999 s soavtorji objavil štiri raziskave pod naslovom Knjiga in bralci.«

... in se pri štiridesetih odločili tudi za akademsko kariero in doktorat?

»Bil je pravi trenutek, ko sem se lahko odločil za to. Vse ponudbe in vse stvari, ki sem jih delal dotlej, so bile prijetne in vabljive, moja afiniteta pa je bila vendarle akademska kariera na področju literarne zgodovine. Po končanem doktorskem študiju sem na pedagoški fakulteti v Mariboru pomagal vzpostaviti katedro literarne zgodovine, kjer sem 14 let tudi predaval.«

Svoje literarno raziskovanje ste sicer usmerili na področje slovenske kratke pripovedne proze. Se je ta v tistih letih izkazala kot neke vrste raziskovalna niša?

»O kratkih pripovednih vrstah res še ni bilo veliko povedanega, no, jaz sem se snovi lotil že v doktorski disertaciji in z njo nadaljujem še danes. Že na začetku sem se skušal izogniti ustaljenim nazivom črtica, novela in podobno. Zato sem za celotno skupino vpeljal izraz kratka pripovedna proza. Zanimivo, da so v času moderne za kratko prozo uporabljali preko sto različnih imen. Seveda sem jo tudi jaz definiral po obsegu in določenih strukturnih lastnostih. Začel sem s projektom slovenska kratka pripovedna proza in doslej bibliografsko predstavil obdobje med leti 1850 in 1941, monografsko obdelal od 1850 do 1891 in 1891 do 1918, v prihodnje pa me čaka še obdobje od 1919 do 1941.«

Ob pedagoškem delu ste vseskozi tudi publicirali od člankov do literarno teoretskih knjig ...

»Pedagoško delo na univerzi brez resnega znanstvenega dela sploh ni mogoče. Profesor mora dognanja raziskav vselej vpeljevati tudi v predavanja študentom. Ko se zdaj oziram nazaj, ugotavljam, da sem ob svoji osnovni poti literarnega zgodovinarja nekako imel tri »odvode«: novinarstvo, raziskovanje sociologije branja in pa nenazadnje tudi pisanje učbenikov za osnovne šole.«

Mislite na osnovnošolska berila za višjo stopnjo?

»Da. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so na takratnem Zavodu za šolstvo predlagali prenovo beril za višje razrede osnovne šole. Sprejel sem ponudbo in k sodelovanju angažiral še kolega in prijatelja mag. Stanka Šimenca. Porazdelila sva si delo in do leta 1992 napisala prenovljena berila za 5., 6.,7. in 8. razred. Ko se je učni načrt konec devetdesetih let spreminjal, sva s pomočjo še treh sodelavk ponovno prenovila učbenike v skladu z učnim načrtom.«

Na trgu učbenikov je najbrž kar precejšnja konkurenca? Vsaka založba si prizadeva izdati svoje.

»Eden od problemov na to temo so zagotovo lobiji po šolah, saj je interes posamezne založbe zbrati kar največ naročnikov. Drugi problem je ustanavljanje šolskih skladov. Sam sem oster nasprotnik le teh, na način kot ti delujejo sedaj. O tem sem pisal že trem šolskim ministrom, a doslej še ni bilo nobenega odgovora. Sem namreč prepričan, da mora vsak učenec imeti svoj učbenik, saj ima tako drugačen odnos do njega, ta je njegova last, vanj lahko kaj napiše, podčrta ...«

Odobravate pisanje na rob strani v knjigi ...?

»Absolutno in podčrtavanje tudi. Žal pa si v sedanjih šolskih skladih učenci berila lahko zastonj oziroma za majhno pristojbino izposodijo.«

Trenutno imate v delu monografijo Janka Kersnika, ki gre menda že h koncu.

»Rok za oddajo je september. K pisanju monografije me je povabil urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, dr. France Bernik, ki je vedel, da se sam z njim in drugimi slovenskimi avtorji ukvarjam že več kot 30 let. V nadaljevanju nameravam še dokončati tretjo knjigo iz projekta kratke pripovedne proze.«

Kam gre slovenski jezik v dobi globalizacije, ko se bolj kot z maloštevilčnim narodom uporabnikov bori z novimi besedami, ki se »udomačujejo« v našem besednjaku, od itak do kul?

»Mislim, da slovenski jezik ne more kar tako izumreti. Tega se res ne bojim, je pa res, da je premajhna družbena zavzetost za jezik na vseh nivojih. Poglejte samo številna podjetja, kakšna čudna imena si dajejo, v šolah bi morali bolj paziti na lepoto jezika, izraze, ki ste jih omenili, bi bilo bolje zamenjati s kakšnimi domačimi izrazi. Sicer pa je v evropski skupnosti naš jezik celo posebnost, kar je zagotovo tako trden granitni temelj, da nas ni potrebno biti preveč strah zanj. Res pa je, da je treba biti bolj pozoren na jezik, da je treba to malo njivico gojiti, jo obdelovati, rahljati in paziti …«

Kaj je bilo v zadnjem času najbolj pogosto na vaši bralni mizi?

»Dela Janka Kersnika seveda, berem pa tudi aktualno slovensko literaturo sodobnih avtorjev. Nazadnje sem bral trilogijo Branka Gradišnika Roka voda kamen.«