Kdor hitro pomaga, dvakrat pomaga

Besedilo: Milena Miklavčič
ponedeljek, 9. junij 2008 / 06:00

Rantovi z Zalega Loga so še sami zavihali rokave, pa je šlo delo veliko hitreje od rok.

Cesta, ki se vije po dolini proti Zalemu Logu, še dolgo ne bo taka, kakršna je bila pred poplavami, ki so občino Železniki doletele pred osmimi meseci. Kupi kamenja ob rečni strugi in razdrapano cestišče še čakajo, da pridejo na vrsto za sanacijo.

Tik ob Sori še zmeraj stoji nekdanji dom Rantovih. Letošnjega februarja so se preselili v novo hišo, ki je začela rasti že pred katastrofalno poplavo. Ob izdatni pomoči Lions kluba, sosedov, prijateljev, osnovne šole, občine in še nekaterih drugih, sta tudi Majda in Janez krepko zavihala rokave. Danes so spomini na deroče vode, ki so jim dodobra spremenile življenje, le še grenak spomin. V novi hiši, kamor so se preselili v rekordnem času, se počutijo zelo lepo.

Marija Štrekelj, aktualna predsednica škofjeloškega Lions kluba, je zadovoljna, da so se takrat, pred meseci, odločili, da pomagajo prav Rantovim.

»Ukrepali smo zelo hitro. Obiskali smo jih, videli katastrofo, ki jo je povzročila voda, potem pa smo se dogovorili, da jim bomo poravnali račune za gradbeni material in pomagali pri izbiri obrtnikov. Zelo smo zadovoljni, da tudi sami niso držali križem rok, saj jim je hitro uspelo urediti novo hišo do te mere, da so se lahko že nekaj mesecev po katastrofi preselili. Kajti življenje v stari hiši, ki je bila že tako ali tako vlažna, po poplavi pa se sploh ni osušila, je bilo nemogoče. Z družino smo ves čas tudi sicer vzdrževali stike, spremljali smo njihov trud, da se čim prej izkopljejo iz najhujšega, na lastne oči smo videli, da so delali po cele dneve. Moram reči, da so tudi sicer izjemno prijetna družina, trije otroci nas zmeraj sprejmejo s smehom in dobro voljo, vsi skupaj pa živijo v zavidljivem sožitju s starimi starši. Izžarevajo tisto pravo družinsko srečo in povezanost, ki se dandanašnji težko najde. Pri Lionsu smo se tudi zato odločili, da jih še kdaj obiščemo. Naj povem, da smo pomagali še družinama iz Železnikov in Škofje Loke.«

Lions klub je največ sredstev v ta namen zaslužil z organizacijo dobrodelnega koncerta, bili so tudi koordinatorji slovenskih Lions klubov, pomoč pa je pritekala tudi iz drugih virov tako v materialu kot denarju. Za pomoč poplavljencem so zbrali 18.500 evrov, za sanacijo poškodovanih domov pa so namenili tudi vsa sredstva, ki so jih v minulih letih namenjali za štipendije.

Tudi Ivanka in Tone Rant, stara starša »ta mladih Rantovih«, sta na začetku še mislila, da bosta ostala v stari hiši, a sedaj, ko stanujeta v zgornjem nadstropju pri sinu, o tem ne razmišljata več. Le včasih ju zagrabijo spomini, da znova vstopita v prostore, ki so bili še pred osmimi meseci pod vodo, vendar ju kmalu odžene težak duh po vlagi, ki se je zažrla v stene.

»Tistih mračnih ur groze in strahu se ne spominjam rada,« je povedala Ivanka.

»Ko je začelo bobneti povsem blizu, sva nekaj časa s hrbti tiščala v vrata, toda voda je bila močnejša, vse je podirala pred seboj. Komaj nama je uspelo, da sva zbežala na podstrešje. Od tam sva potem nemočno gledala, kako nama je odneslo tudi avto … Prvi so nama priskočili na pomoč sosedje. Najbolj me je skrbelo, kaj bo z zdravili za moža. Ima hudo astmo. Prislonila sem desko na okno, da bi se sama povzpela v poplavljene prostore, ampak se mi je udrlo. Ne pomnim, da bi neurje že kdaj naredilo tako škodo, mogoče jo je bilo nekaj več 1926. leta, vendar takrat v tej dolini še ni bilo teh hiš, kot so danes.«

Otroci in tudi mož Janez so Majdo že v naprej »določili«, da bo ona tista, ki bo govorila tudi v njihovem imenu. Pa se ni preveč upirala, očitno je bilo, da se je podobno dogajalo že v preteklosti.

»Tako smo navajeni, da jih jaz zastopam,« se je zasmejala, medtem ko je hitela odpirati vrata v sobe, kjer danes, vsak v svojem kraljestvu, domujejo Miha, Nika in Luka.

»Po tisti poplavi smo ostali brez vsega, še dokumenti, ki smo jih hranili v zgornjih predalih omare, so bili preveč razmočeni, da bi bili uporabni. Imeti tri otroke in ostati brez stanovanja, ni ravno prijeten občutek. Vsaka pomoč je bila kot dar z neba. Pogled na razdejanje, ki ga je za seboj pustila voda, mi bo za vedno ostal v spominu. Nikoli ne bom pozabila sosedov, ki so nam stali ob strani, ženske so premočena oblačila odnesle domov in jih oprale, zlasti tista od staršev, vedeli so, kako sta bila navezana na vsako malenkost, ki sta jo imela. Otroke sem odpeljala na Bukovščico, k mojim staršem, potem pa sva z možem zavihala rokave. Ko je človek postavljen pred steno, tudi čas hiti drugače.«

Še danes jih toplo greje misel na nesebično pomoč bližnjih, celo popolnih neznancev, ki so prišli od vsepovsod. Pomagali so tudi taki, za katere so slutili, da še sami nimajo veliko. Vse, kar so doživeli na lastni koži, pa jih je prepričalo, da smo Slovenci veliko boljši, kot nas želijo nekateri prikazati.

Na vprašanje, ali so minuli teden tudi oni praznovali Svetovni dan sosedov, je Majda dejala: »Ne, nismo, še spomnil se ni nihče. Mi imamo svetovni dan sosedov vsak dan, če je čas, skočimo drug k drugemu na kavo, živimo med ljudmi, ki nikoli ne zapirajo vrat drug pred drugim. To znamo ceniti, zadnje mesece še toliko bolj.«