O tistih, ki se ne predajo

Prihodnji teden bosta v Linhartovi dvorani v Radovljici (11. junija) in Prešernovem gledališču v Kranju (15. junija) premierni uprizoritvi muzikala Moje pesmi moje sanje, v prevodu Andreja Rozmana Roze in režiji Matjaža Pograjca, s katerim smo se tudi pogovarjali.

Velika ekipa, od profesionalnih igralcev in pevcev do otrok, ki so bili izbrani na avdiciji, banda na odru, obsežne tehnične podpore, številnih sodelavcev, ki skrbijo, da bo v predstavi vse delovalo kot mora ... Nekaj povsem drugega kot vaš Betontanc ali delo v SMG. Ste se v teh dneh kaj vprašali, kaj pa jaz delam tukaj?

»Vse stvari, ki ste jih omenili, so zame v prvi vrsti čisti izziv. Rad imam muzikal, še posebno muzikal v gledališču. V Slovenskem mladinskem gledališču imam že precej izkušenj z njim, a nikoli s tako obsežno ekipo. Moje pesmi moje sanje so se začele dogajati že pred letom dni s prvo avdicijo in 250 prijavljenimi, izmed katerih smo jih 80 izbrali v drugi krog, od katerih bi se jih potem kakih 30 od lanske jeseni naprej učilo petja v delavnici Musike, prav tako pa tudi igre in plesa. Tako smo dobili tri ekipe nastopajočih otrok, kar bo za ponovitve, do novega leta jih načrtujemo vsaj 40, zadosten nabor v primeru šolskih ali študijskih obveznosti, bolezni in podobno. Tudi za igralske vloge imamo vedno na voljo po dva igralca. Največji izziv zame pa je, da lahko ohranim svojo duhovitost, svoj način gledališča tudi v projektu, ki se mu reče družinski muzikal. Tako gledališče je v tujini zelo popularno, za očeta mora biti kakšno mini krilo, za mamo lep fant, ter za otroka veliko petja, plesa, slikovitosti ... Ali je to mogoče narediti tudi v Sloveniji nekaj, kar je že dolgo popularno v zahodnem svetu, pa hkrati ni predstava tipa Špasteater, ampak je vendarle nekak gledališki presežek. Zame je izziv narediti muzikal, ki bo všeč celi družini, hkrati pa nam bo uspelo ohraniti tudi njegov obraz.«

Koliko odstopate od vašega siceršnjega načina dela, tokrat vendarle delate tudi z naturščiki?

»Tudi pri Betontancu sem vedno med profesionalne plesalce mešal naturščike. Od igralcev tako rekoč vedno vem, kaj lahko od njih pričakujem, saj so profesionalci. Naturščika pa moram vsega naučiti in ga pripeljati tako daleč, da bo začel vračati tisto, kar lahko posebnega dobim od njega. Če se bo znal vživeti v vlogo in igranje, smo zmagali. Sicer pa tak muzikal je podobno kot pri reklamnem oglasu, če v njem nastopata otrok in kakšen kuža, je 50 odstotkov dela že opravljenega. Saj pravim, problem je predvsem v obsegu celotnega projekta. Tudi siceršnja slovenska repertoarna gledališča na primer nimajo tako močne tehnične, predvsem zvočne podpore, kot jo bomo imeli tokrat v Kranju in Radovljici.«

Najbrž pogrešate tudi veliki oder?

»Reši nas lahko le duhovitejša režija, z dobrimi scenografskimi in koreografskimi rešitvami ... Vse skupaj moramo prilagoditi sistemu manj je več.«

Ko so vas prvič vprašali, ali bi režirali Moje pesmi moje sanje, ste si najbrž vzeli precej časa za razmislek?

»Sploh ne. Ideja se mi je zdela toliko »prismuknjena«, da sem jo takoj kupil. Prišla je iz družine Franko, poiskali so me in vprašali, ali bi jaz to delal ... in sem takoj rekel ja.«

Muzikal govori o vrednotah, kot so družina, domovina na eni in svoboda duha na drugi strani ...

»Še en izziv več. Avstrijo kot državo sem izločil iz teksta, kraj dogajanja je tako predstavljen kot nekakšna razglednica s sporočilom, ki govori o klenem gorenjskem karničarskem duhu, o potrebi po svobodi, da se nikoli ne ukloniš. Muzikal predstavlja tisto, kar je dobrega slovenskega in se ne lepi na kič nakupovalnih centrov.«

V katerem elementu predstave bi najraje »zmagali«, bili najbolj prepričljivi, pri petju, igri ali koreografiji?

»Na vseh treh področjih. Zato smo tudi zahtevali od igralcev, da znajo vse tri stvari, čeprav se na akademiji malo poje, še manj pa pleše. Lahko rečem, da imamo odličen izbor profesionalnih igralcev, ki znajo tudi zapeti in zaplesati.«

Predstava bo dolga okrog dve uri, a še vedno za skoraj uro krajša od originalne ...

»Besedila nisem skrčil na račun zgodbe, ampak zato, ker imam zelo rad tako imenovani »fast motion teater«, kjer se v zelo kratkem času veliko zgodi.«

Koliko sta se spoprijateljila s prevodom Andreja Rozmana Roze?

»Zelo. Zgodba je tako zelo dobra, tako brezčasna, da omogoča tudi interpretacijo, kakršno smo si zamislili tokrat. Nune so na primer predstavljene zelo pozitivno, saj na koncu mati prednica organizira ključno reševalno akcijo ... Sicer pa gre vseskozi za običajne ljudi, medtem ko se nacizem vleče kot črna senca v ozadju predstave. Nacizem je predvsem metafora za nekaj, ki hoče nekoga pregaziti.«

Vodilni song muzikala je Edelweis (Planika). Koliko smo Slovenci, Gorenjci »edelweis«?

»To je roža, ki kljubuje tudi v najtežjih razmerah, tudi v snegu in mrazu obstane in raste naprej. Zato je na koncu pesmi o roži stavek »čuvaj mi domovino«. Zgodba je sicer postavljena na podlagi resnične zgodbe, ko družina pobegne pred nacizmom v Ameriko, kjer potem uspe v Hollywoodu. Družina je bila res zelo katoliška, ampak zame je predvsem nekakšna črno-bela fotografija, prispodoba nekega časa, ki ga ni več. Prav to me je pripeljalo do razmišljanja, kot ga želim pokazati skozi predstavo. Dobro slovenstvo, narodna zavednost do sebe, do sočloveka. Nikoli se ne predaj.«

Kakšen je jezik v predstavi?

»Po kastah. Grofica govori dosti knjižno, služinčad govori gorenjsko, otroci tudi ...«

Gostujoče režiserje ali igralce ponavadi vprašam, kako se počutijo v kranjskem Prešernovem gledališču?

»Kranjska igralska ekipa je sposobna veliko večjih stvari, kot jih doslej počne. Mislim, na teater v celoti. Organizacijsko gre za velik podvig, do kod bomo v naših pesmih in sanjah uspeli priti, pa bomo videli na prvi predpremieri to nedeljo v Radovljici. Konec koncev tudi v gledališču preizkušajo sami sebe, do kod in koliko zmorejo. Imajo pravega vodjo, znajo se pogovarjati, tako da nisem shujšal 30 kilogramov, ampak samo pet, pa tudi žena me še ni vrgla iz stanovanja.«

V uglednih ustanovah oziroma festivalskih institucijah v Ljubljani bi že pol leta pred premiero govorili o velikosti dogodka, mobilizirali bi vse mogoče moči za tako veliko stvar ...

»Ne vem, no. Sam mislim, da je skromnost lepa čednost in tako nekako tudi živim. Ne trkam se po prsih, čeprav bi se en malo tudi že lahko. Počakajmo na predstavo, rezultat bo največ povedal o sebi samem. Vanj sta vložena kapital gledališča in zasebni denar. Zame je že to velik udarec vsem drugim gledališčem, predvsem pa velikim poslovnežem, ki bi lahko, namesto basanja denarja v žepe, kupovanja jadrnic, hoje na igrišča za golf, mogoče kdaj svoj denar pretočili v kulturo.«