Iz starih časov: Naj to stori spodobno

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. junij 2008 / 06:00

Zadnjič smo videli, kakšen je bil šolski red protestantsko usmerjene stanovske šole v Ljubljani.

Ta red se ni nanašal le na šolo, ampak na učenčevo življenje v celoti. Predpisoval je tudi, kako naj se vede na poti domov. »Preden učenec zapusti šolo, naj pospravi svoje knjige in ostalo – da se tako izrazim – šolsko orožje in vse skupaj pazljivo zloži v svojo nalašč za to pripravljeno torbo. Med potjo domov naj stopa spodobno, kot je bilo prej rečeno o poti v šolo. Če sreča uglednejše osebe, naj jih počasti s tem, da se jim odkrije. In doma. »Ko se vrne domov, naj učenec, če ni zadržan z delom, ki mu ga zaukažejo starši – uporabi ves, od nujnih domačih opravil preostali čas s ponavljanjem in pisanjem.«

Posebej pomembno je bilo nadalje vedenje pri jedi. »Če mu ukažejo, naj pripravi mizo, kakor zahteva premoženje in običaji staršev. Čez mizo naj pregrne prt, prinese naj krožnike, žlice, čaše in drug pribor. Nato naj pri mizi moli, po latinsko, po nemško, ali tudi v domačem jeziku. Če starši tako ukažejo, naj sede potem k mizi na svoje mesto; če pa mora streči, naj stopi k mizi v pravilni drži in naj stalno pazi, ali česa ne primanjkuje, ali je treba kaj ponuditi, prinesti, odnesti, da bo to marljivo storil. Če je sedel pri mizi, naj po jedi, ko je dobil dovoljenje, prvi vstane in odnese svoj krožnik in žlico z nožem nazaj na mesto, kamor je treba postaviti tudi ostali pribor. Če pa mora streči, naj stalno stoji pri mizi v taki drži, kakršna se spodobi za plemenitega učenca, in naj ne odide, če mu starši ali njihovi namestniki ne dovolijo ali če mu naravnost ne zapovedo. Ko je slednjič treba po jedi zmoliti hvalnico, naj to opravi v istem redu kot pred jedjo. Nato naj tudi poje, če to zahteva običaj, toda ne z velikim naponom, da se ne bo želodec, ki prebavlja jed, zaradi prevelike razgibanosti pri petju odprl, s čimer bi se ovirala prebava, in da ne bo zamračil možganov s surovimi parami, ki jih izvablja iz želodca pretirana razgibanost – to namreč ovira tudi spomin in druge duševne sile.«

Ne nazadnje je bilo predpisano tudi vedenje na ulicah. »Ugleden deček naj nikdar ne gre na ulice, če mu tega starši ali učitelji posebej ne dovolijo. Če je kdaj zares potrebno iti na ulico, naj to stori spodobno. Dokler je na cesti, naj ne teka sem in tja in naj ne blodi z očmi, iščoč nesramne prizore. Ne v diru, ampak zložno naj gre, kamor so ga poslali. Naročilo naj vestno opravi, in ko dobi odgovor, naj se takoj vrne domov. Če pa mu straši kdaj dovolijo, igrati se kako spodobno igro, naj se je loti brez kričanja, da ne bo s kričanjem dajal tujim ljudem prilike, zaničevati znanost in tiste, ki se z njo ukvarjajo, in da končno učitelj ne bo imel razloga, take učence strožje prijeti v pesti …« V šolskem redu je bilo prepovedano celo kopanje v takrat gotovo še čisti Ljubljanici. »In ker je Ljubljanica silno nevarna voda, je učencem s hudo kaznijo prepovedano, se tej vodi približati, kaj šele, se poleti v njej kopati ali plavati.« Ko to bere, se današnji človek sprašuje, ali so se vsega tega res držali in kaj jim je bilo sploh dovoljeno? Po drugi strani pa obžaluje, ker ni vsaj malo od tega v veljavi še zdaj …