Bodi sam sebi prijatelj

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 26. maj 2008 / 06:00

Naša, zahodna kultura je kultura uma, misli. Čustva so bila odrinjena na stran, s tem pa velik osvobajajoči potencial, ki ga čustva omogočijo.

Knjiga On-kraj raz-kritja, Resnica o resnicah duha sociologinje in antropologinje Lucije Mulej slika bogato paleto izkušenj in lastnih spoznanj. Bralca spominja in opozarja, da naj bo osebnost človeka zdrava in odprta, ustvarjalna na vseh področjih življenja. Avtoričino sporočilo je jasno in se oddaljuje od meglic novodobne duhovnosti in sprenevedanja. Argumentira polnost osebe in v sebi združuje tako vrednote neba kot zemlje, nasprotja pričakovanj in lastnih hrepenenj, dialektike razuma in čustev. Knjige ne beremo kot roman, ampak je knjiga, iz katere se človek uči.

»Pred približno petimi leti sem bila na terenskem delu v Braziliji, kjer sem se srečala z življenjem v najrevnejših predelih, z različnimi identitetami in interpretacijami sveta. Ko enkrat v življenju srečate veliko različnih kultur, ugotovite, da je interpretacija sveta, kakršno imamo Slovenci, samo ena od mnogih. Če vam vaša interpretacija ne ustreza, lahko najdete druge parametre in ustvarite novo lastno zgodbo in gledate na stvari drugače. Konkretno življenjsko situacijo pa lahko vzamete kot stresno ali kot izziv ... o vsem tem govori moja knjiga,« pravi Lucija Mulej. In doda: »Verjetno imam neko naravno danost, da opazim, kaj se skriva »zadaj« za človekom, kaj je lahko smisel, cilj življenja. Pri tem sta imela verjetno velik vpliv name moja starša, še posebej oče; izobražen človek, poliglot, zelo duhoven človek s svojo interpretacijo, vedno je govoril, da se v svetu vse izravna,« nadaljuje Mulejeva.

Hitre rešitve padejo na izpitu

Mulejeva je kritična do novodobne duhovnosti, ki se širi v zahodni kulturi, ker ljudje prepogosto ne gredo v bistvo stvari, ampak jim gre samo za videz. In kaj je po njenem bistvo duhovnosti? »Da človek v sebi izzove neko globino ... Vse preveč je iskanja hitrih rešitev. To je tudi moja osnovna kritika novodobne duhovnosti: hitre, instant rešitve. Misli pozitivno, pa bo vse rešeno. To ni res. Če si dvajset let razmišljal negativno, če si dvajset let govoril, nisem sposoben, ne zmorem tega ... potem potrebuješ kar nekaj let intenzivnega dela, da spremeniš svojo notranjo pesem.«

Avtorica knjige je imela v svojem dosedanjem mladem življenju, rojena je leta 1977, veliko izzivov: na fakulteti je imela visoko povprečje ocen, magistrirala je v letu in pol, doktorirala je zelo zgodaj. »Če te okolica obremeni, in to dovoliš, padeš. Štrlela sem ven in okolica me je zato včasih sprejemala, včasih pa ne. S tem se nisem nikoli obremenjevala, saj moraš imeti neko moč v sebi, sam sebi moraš biti pot. Ljudje pa smo zato, da si pomagamo, da si povemo resnico - to je tudi poanta ali pa moja kritika te novodobne duhovnosti. Veste, ljudje v stiski kupijo vse, ampak kadarkoli vam kdo ponudi hitro rešitev, se vprašajte, kje je tu »haklc«. Ne rečem v poslu, ampak na osebni ravni to ni tako enostavno, sicer bi bili že vsi na vrhu.«

Mulejeva je prepričana, da se vsak človek spremeni, če se želi, ampak brez trdega dela ne gre: v to mora vložiti veliko truda, časa, energije, discipline. Človek mora biti ves čas graditelj svojega življenja.

Čustva so motor, ki poganja gorivo srca in misli

»Poanta zahodnega človeka je, da hoče imeti nadzor, pri tem pa čustva do določene mere ukroti z razumom. Ampak ko so čustva polna, izbruhnejo, in to je polje, ki nam je nejasno,« pojasni Mulejeva, ki v knjigi z razpredelnico čustev, kot so ljubezen, vera, prijaznost, harmonija, mir, sreča, zaupanje, lastna vrednost, poskuša pomagati ljudem; v vsakdanjem življenju namreč opaža, da ljudje velikokrat ne najdejo besed, da ne znajo opisati svojih stanj. »Opisane tehnike so plod mojih lastnih izkušenj, so popolnoma enostavne. Gre za to, da človek s sposobnostjo domišljije in zamišljanja pri sebi doseže dobro stanje. Osnova mojega sporočila je: biti sebi prijatelj.«

»Čustev se je treba zavedati in jih ne zatirati. Če jih zatirate, pride do potlačenih vzorcev in začnejo bruhati v nepredvidljivih posledicah; človek lahko celo postane nasilen do sebe, do drugih. Če enkrat na teden temeljito pospravimo stanovanje, lahko enkrat na teden, z mentalno higieno, počistimo tudi svojo dušo, srce. Treba se je pogovarjati s samim seboj in čutiti sam s seboj,« pravi avtorica.

Piše tudi: Vprašanje čustev je istočasno vprašanje ranljivosti. Človek, ki je prebujen in inteligenten, svojo ranljivost ohranja. Želja postati trden in neranljiv, je nerealna. Bolj kot se človek trudi biti trden in neranljiv, vse bolj ga prizadene zunanji svet; postaja občutljiv na nerealnih mestih, ki so del ega in želja po priznanju, skrbi za čast, za dobro ime, za spoštovanje drugih.

In nenazadnje: Čustva, ki so potlačena, zaustavljajo kreativno energijo.

Meditacija miru in prazne glave

Ena od tehnik, ki jih opisuje Lucija Mulej, je meditacija miru in prazne glave: »Sedite zgolj pri miru. Ne ležati na mehkem, ker boste odplavali v spanec. Mir in praznina sta sinonimna pojma. Ko ste brez misli, ste umirjeni. Nemir povzročajo nekonstruktivne misli in razum, ki ni discipliniran. Ko začnete, se bodo misli verjetno podile po vaši glavi. Ne upirajte se jim, četudi se kažejo čudne slike: razum se upira, hoče pozornost, zato vam slika slike, ki ustvarjajo tesnobo. Nič ne de. Misli kar tako nimajo vpliva. Predihajte vse tisto, kar vam ni všeč. Ne navezujte se na misli med meditacijo. Samo prepustite se in dopustite kraval v glavi. Ko sedite že dovolj dolgo, se misli počasi umirjajo. Sem in tja se še odvrtijo filmi. Vse manj je navlake v vaši glavi. Misli postajajo jasnejše. Počasi prehajate v tišino in notranji mir. Odpirati se začnejo slike, ki jih niste videli še nikoli. Vstopili ste v enega izmed številnih paralelnih svetov, kjer morate slediti sebi in čutom, nič več razumu, saj razum v teh svetovih nima veljave in je neuporaben.

Proces miru in praznega mentala ni hipen proces, niti tako dolgotrajen. Bistveno je, da ne hitite za dosežki. Meditacija je proces, ne dosežek. Gre za ne-um, za intuicijo in čutenje. Torej za svet, ki se racionalnemu razumu zdi paradoksalen in nesmiseln. Miru se ne da opisati, lahko ga zgolj doživite.«

Čim več se smejte

»Če človek nima občutka za vedrino, za smeh, za igro, postane mrtva vaza in se slej ko prej razbije v čustvih (depresija, bankrot, ločitev). Ljudje si dandanes ne znajo več prisluhniti, zato smo družba individualistov,« v pogovoru še pove Lucija Mulej, proti koncu knjige pa še zapiše: »Naša civilizacija je bolna. Toliko resnosti in zagrenjenosti svet še ni videl. Spomnite se, kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali, pa ne šali, pač pa kar tako, brez razloga ... Poskušajmo se smejati vse pogosteje; ne bodimo zagrenjeni zaradi vsake malenkosti ... Opustimo postano energijo nezadovoljstva: vreme je takšno, kot je ... Ljudi topel nasmeh objame.« Lucija Mulej o vsem tem, o čemer piše, tudi predava.