Sedmica: Umazana igra

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. maj 2008 / 06:00

Razprtije okrog lahkih vojaških oklepnikov, ki jih je slovensko obrambno ministrstvo (resnici na ljubo nepričakovano oziroma nenačrtovano) naročilo pri finskem podjetju Patria, imajo v deželici pod Alpami brado, ki raste že od decembra 2006, se pravi, od podpisa pogodbe o nakupu, vrednem vrtoglavih dvesto oseminsedemdeset milijonov evrov.

Tik pred državnozborskimi volitvami so se zadeve okrog vojaške kupčije, ki se je drži vzdevek stoletna, zaostrile do te mere, da so postale patrie podalpska predvolilna tema številka ena. Politična igra (vsaj po mojem mnenju, ne gre za nič drugega, kot za igro) postaja čedalje bolj predrzna, poti nazaj pa ni. Niti zato ne, ker je nekdo v igro vpletel celo finsko policijo. Kdo jo je vpletel, se, kajpada, ne ve (sama si drznem imeti na sumu tiste, ki so pri poslu potegnili kratko), zagotovo pa ni finska policija v igro padla sama oziroma samodejno.

Kot rečeno, poti nazaj ni. Treba je dodati žal, saj se utegne na koncu zgodbe o nakupu finskih oklepnikov izkazati, da podpisana pogodba nima zveze s korupcijo, pač pa je posredi industrijska špijonaža. Se razume, iz slovenskih logov. Ta bi bila šele lepa. Morebitna špijonaža ne bi namreč po žepu udarila nikogar drugega kot slovenskega davkoplačevalca. Da možnost industrijske špijonaže ni znanstvena fantastika, pa je splošno znano, saj je – reci in piši – Ivan Prebil, ki ga je državnozborska komisija, zadolžena za preiskavo vojaškega posla stoletja in je v rokah opozicije, najela za pripravo izvedenskega mnenja, član upravnega odbora podjetja Viator & Vektor, sicer lastnik Sistemske tehnike, ki sta jo Rotis in Patria premagala na javnem razpisu za nakup oklepnikov. Za nameček pa Ivan Prebil s Sistemsko tehniko že dlje časa tudi poslovno sodeluje.

Enkrat ena je, da finski organi pregona aktualnega primera do jeseni, ko bodo v Sloveniji državnozborske volitve, ne bodo končali. Zelo verjetno ne bodo v tem sorazmerno kratkem času identificirali niti morebitnih krivcev, kaj šele, da bi koga, recimo zaradi korupcije, spravili za rešetke. Gospodična Katarina Kresal, predsednica opozicijske LDS, pa od slovenskega obrambnega ministra Karla Erjavca zahteva, da odstopi. Tako rekoč na vrat na nos in brez dokazane krivde. Smešno. Mar za ministre ne velja načelo, da so nedolžni, dokler jim krivda ni dokazana? Po mojem mnenju, velja. Namesto da gospodična Kresal robanti pred novinarskimi kamerami in mikrofoni, naj njena stranka vloži proti obrambnemu ministru interpelacijo in mu v razpravi v državnem zboru (z Anderličevo in Cviklovo pomočjo) krivdo dokaže. Če je Karl Erjavec, se razume, v vlogi obrambnega ministra zakrivil kaj več kot to, da posla stoletja ni dobilo podjetje Viator & Vektor.

Ponovimo. Prej ja kot ne je postal nakup patrij, v katerega se je (nepričakovano) vpletla celo finska policija, prvovrstna predvolilna politična igra opozicije. Pri vsem nastalem cirkusu pa bomo imeli davkoplačevalci veliko srečo, če nam ne bo treba poleg dvesto oseminsedemdeset milijonov evrov, kolikor je vredna kupčija stoletja, iz lastnega žepa potegniti še milijone na konto industrijske špijonaže.