Multipla skleroza

Multipla skleroza je napredujoča bolezen osrednjega živčevja, pri kateri na različnih mestih propada mielin (zaščitna ovojnica živčnih vlaken) v možganih in hrbtnem mozgu.

Prve težave bolezni so običajno motnje vida (dvojni vid, zmanjšano vidno polje). Posledice bolezni so simptomi, ki segajo od omrtvelosti in mravljičnosti do paraliz in inkontinence (nezmožnosti zadrževanja vode in blata). Multipla skleroza je različno huda bolezen. Značilne so tudi številne nezmožnosti, ki se spreminjajo po mestu in času z dramatičnimi, nenapovedljivimi izboljšanji. Bolnik je včasih hudo invaliden teden dni in, na videz, normalen naslednji teden.

Vzroki

Vzroki bolezni še vedno niso znani. Zdravniki menijo, da je to avtoimuna bolezen. Zdi se tudi, da obstaja genetski dejavnik. Ugotovljen je še vpliv okolja na nastanek te bolezni (npr. v Evropi in ZDA) in da je bolezen petkrat pogostejša na območjih z zmerno toplim podnebjem. Kot možen vzrok bolezni so lahko tudi virusi, ki jih občutljive osebe dobijo že v zgodnji mladosti.

Pogostnost

Multipla skleroza je najpogostejše pridobljena (ne ob rojstvu prisotna) bolezen živčevja pri mladih odraslih. Pogostejša je pri ženskah (razmerje obolelih žensk in moških je 3 : 2).

Simptomi in znaki

Multipla skleroza se navadno začne v zgodnji odrasli dobi. Včasih traja le kratek čas in se ponovi šele po več letih. Ta vnetna bolezen živčnega sistema povzroča različne simptome; odvisno od tega, ali je vnetje v možganih ali hrbtenjači. Poškodba hrbtnega mozga včasih povzroči omrtvelost, ščemenje ali občutek stiskanja kjer koli v telesu. Včasih nastaneta spastičnost in paraliza. Včasih so prizadeti živci, ki oživčujejo mehur. Posledica je inkontinenca (nezmožnost zadrževanja urina).

Okvara bele možganske snovi povzroči utrujenost, vrtoglavico, nerazločen govor, negotovo hojo, moten ali dvojen vid in omrtvelost, slabotnost ali bolečino v obrazu. Poškodbe, okužba in telesni ali čustveni stres pri nekaterih bolnikih pospešijo poslabšanje bolezni. Oseba, paralizirana zaradi multiple skleroze, ima včasih dodatne težave, kot so boleči mišični krči, okužbe sečil in zapeka, kožne razjede, nihanje razpoloženja med veseljem in potrtostjo.

Diagnoza

Zdravniki posumijo na možnost multiple skleroze pri mlajših ljudeh, pri katerih se nenadoma razvije zamegljen in dvojni vid. Sum potrdijo še motorične in senzorične nenormalnosti na različnih delih telesa. Nobena preiskava sama zase ni diagnostična. Nevrolog bo verjetno opravil teste, da bi potrdil diagnozo. Odločil se bo za lumbalno punkcijo. Ljudje z multiplo sklerozo utegnejo v cerebrospinalni tekočini imeti nekaj več belih krvničk in nekoliko več beljakovin, kot je normalno. Koncentracija protiteles v cerebrospinalni tekočini je lahko visoka, specifične vrste protiteles in drugih snovi pa so prisotne pri 90 odstotkih ljudi z multiplo sklerozo. Računalniška tomografija in magnetno resonančno slikanje (MRS) so najobčutljivejše diagnostične slikovne metode, s katerimi se lahko razkrijejo predeli možganov, ki so izgubili mielin. Z MRS lahko razlikujemo predele aktivne, sveže demineralizacije od predelov, v katerih se je demineralizacija končala že pred časom.

Evocirani potenciali so preiskava, pri kateri beležimo električne odgovore v možganih kot posledico simuliranih živcev.

Zdravljenje

Določenega zdravila, ki bi pozdravilo to bolezen, še vedno ni. Cilj zdravljenja je upočasniti potek bolezni in jo omiliti kot tudi povečati kakovost in dolžino življenja. Razmeroma nova metoda zdravljenja je vbrizgavanje betainterferona, ki zmanjšuje pogostnost recidivov. Že desetletje so običajna oblika zdravljenja kortikosteroidi, npr. predinzon peroralno ali metilpredinszon peroralno ali metilpredinzon intravensko za krajša obdobja, da olajša akutne simptome. Dolgotrajna uporaba teh zdravil ima številne možne neželene učinke, kot so povečana občutljivost za okužbe, sladkorna bolezen, debelost, utrujenost, osteoporoza in ulkusi.

Bolnike z multiplo sklerozo je treba spodbujati, naj gledajo na življenje čim bolj pozitivno in živijo, kot le morejo dejavno, vendar le, kolikor jim dopušča invalidnost. Pogosto fizioterapija pomaga okrepiti mišice in različni pripomočki bolnikom pomagajo, da ostanejo gibljivi in neodvisni.

Redna telovadba, npr. vožnja sobnega kolesa, hoja, plavanje ali raztezanje zmanjšajo spastičnost in pomagajo vzdrževati srčno-žilno, mišično in psihično zdravje. Sleherni bolnik naj se izogiba toploti, kajti težave nastanejo z izpostavljanjem sončni toploti, prhanju z vročo vodo.

Literatura:

Družinska zdravstvena enciklopedija. Ljubljana: DZS, 1998; 606-608

Barac, B. i sur.: Neurologija. Zagreb, 1992; 372-379

Veliki zdravstveni priročnik. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000; 318-321

Lanbein & Skalinik: Veliki zdravstveni vodnik 4. Kodita, Kranj, 2007; 309-310