Iz starih časov: Veleomikani mož!

Že leta 1986 je slovenski katoliški teolog in literarni zgodovinar Jože Rajhman, velik poznavalec Trubarjevega opusa, pri SAZU izdal Pisma Primoža Trubarja.

Tudi iz njih lahko marsikaj izvemo, tako o avtorju kot o njegovem času. Za primer navedimo najprej pismo Adamu Bohoriču, ki kaže, kako veliko skrb je slovenska evangeličanska cerkev posvečala šoli in izobrazbi.

»Nadvse učenemu in pobožnemu možu Adamu Bohoriču, svobodnih umetnosti bakalavreu, čislanemu gospodu in bratu v Kristusu. / Zdravje od Gospoda Jezusa, vseh pobožnih edinega rešnika! / Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da so šole cerkvi potrebne kakor leva roka, smo ti stvari že od kraja posvečali največjo skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobrohotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustanovitev javne šole tu v Ljubljani. Zdaj so nam naložili predvsem to skrb in nalogo ter nam milostno ukazali, naj nemudoma poiščemo in pridobimo enega ali drugega dobrega in izobraženega moža, domačina, takega, ki se ne bo plašil truda. Zato pa, ko vemo, da si ti po svojih zmožnostih, učenosti in praktičnem znanju kakor ustvarjen za pospeh tega šolskega poskusa in dela in da razumeš, kolikšne ljubezni in časti je vredna skupna domovina, te po ukazu in v imenu naše deželne gosposke srčno vabimo, da pridi o prvi priložnosti k nam v Ljubljano, da se utegnemo, če se ti bo zdelo, pogovoriti in odločiti s teboj o nadrobnostih, upamo, da z drugačnimi pogoji, kakor so te nekdaj pretentali Zagrebčani. Čakamo tvojega odgovora. Zdrav bodi! V Ljubljani, dne 1. avgusta v letu Gospoda Odrešenika 1565. / Tvoje omike vneta častilca / Primož Trubar s svojo roko podpisal / Sebastijan Krelj s svojo roko napisal.«

Rajhman v opombi zapiše, da je to pismo dejansko sestavil Krelj v soglasju s Trubarjem, ki ga je nato podpisal na prvem mestu in mu tako dodal svojo avtoriteto. Iz latinščine ga je prevedel Anton Sovre. Temu pismu je sledilo uradno pismo deželnih stanov, datirano z 12. avgustom 1565. Bohorič je ponudbo sprejel in se iz Krškega preselil v Ljubljano. V Krškem je imel ta protestantski šolnik in poznejši avtor prve slovenske slovnice (Articae horulae / Zimske urice, 1584) svojo zasebno šolo, a jo je že 1563 zaprl, se odpovedal katoliški cerkvi, se preživljal z gospodarstvom in iskal novo službo v Zagrebu. Dobil pa jo je, kot rečeno, v Ljubljani.