Indija, dežela mnogoterih obrazov

Indija. Drugo okolje, ponekod zelo onesnažen zrak, pekoča hrana, nepregledna množica ljudi, hitra vožnja, sloni, svete krave, podgane ... Ko spoznaš, da ti nič od tega - skoraj zagotovo - ne more škodovati, začneš uživati v drugačnem življenju.

V Indijo smo poleteli v drugi polovici novembra lani, kar je bilo idealno glede na klimo; tamkaj se je jesen prevešala v zimo, to je pomenilo petindvajset stopinj čez dan in deset stopinj ponoči. V skupini nas je bilo petnajst, večinoma mladi plesalci in mentorji iz Kulturnega društva Qulenium Kranj, pa še nekaj prisklednic v vlogi mam, ki naj bi skrbele za red in disciplino (op.: otroci so bili tako pridni, da smo mame celo uživale). Cilj dolgega potovanja, na poti smo bili skoraj trideset ur, je bila udeležba na osmem mednarodnem otroškem festivalu odrskih umetnosti v organizaciji Fundacije Ryan v New Delhiju.

Vtisi so se v dveh tednih, ki smo jih preživeli v tej deželi, odvijali z bliskovito hitrostjo; več kot dvajsetmilijonsko mesto New Delhi, rikše, sloni, pekoča hrana, drugačen tempo življenja, na čase za nas Slovence že kar preveč prijazni ljudje, templji, njihove šole in vrtci, podgane, ki ti najprej poženejo strah v kosti, sčasoma pa se jih kar privadiš.

Prvi stik z Indijo

V New Delhi smo iz Londona prileteli ponoči. Za začetek nas je presenetil slab zrak in kar nekaj dni smo potrebovali, da smo se vsaj približno navadili nanj. Papirnati robčki, v katere smo brisali nosove, so bili črni, na večmilijonsko mesto se sončni žarki skozi oblak smoga težko prebijejo. Presenetila nas je nepopisna množica ljudi na vsakem koraku; Indija je ena najgosteje naseljenih držav na svetu, New Delhi pa je drugo največje mesto v Indiji, takoj za Bombajem. Domačini-postreščki so se kar prerivali, kateremu izmed njih bomo zaupali prenos prtljage z letališča do avtobusa, da bodo s tem zaslužili nekaj rupij.

Naslednja pustolovščina, to se je še vedno dogajalo v prvi noči, je bil prevoz z avtobusom v dobro uro oddaljeno mesto Greater Noida, kjer smo bili nastanjeni pri gostiteljskih indijskih družinah. Avtobus je divjal skozi noč, manjkalo mu je kakšno okno, na vsakem malce bolj ostrem ovinku so se mu odprla vrata, prtljago je med potniki premetavalo sem ter tja. Šofer je kar naprej hupal in tudi sredi noči je bilo veliko prometa. Nekaterim se nam je divja vožnja skozi noč zdela kar zabavna, bolje rečeno adrenalinska, ena deklica v naši skupini je jokala.

Če nameravate obiskati Indijo, vam prenašam nasvet, ki sem ga dobila: ne vozite najetega avtomobila sami, ampak raje izberite vlak ali najemite avto skupaj s šoferjem, ki je za naše razmere še vedno cenovno ugoden; morate vedeti, da so ceste slabo označene s tablami, zgodi se, da avtomobili vozijo v nasprotno smer, povsod tam, kjer ni zaščitnih ograj, se krave - krava je v Indiji sveta žival - sprehajajo po cesti. Po mestu smo se vozili s taksiji-rikšami, ki so jih domačini poganjali na kolesih, bolj moderne rikše, in teh je vse več, pa so že motorizirane. Za ceno je bilo treba seveda cenkati.

Hrana, toaleta in še kaj

Indijska hrana je zelo pekoča. K obrokom ponujajo svežo, kuhano in pečeno zelenjavo, meso smo imeli na jedilniku v dveh tednih le dvakrat, trikrat; to so bili kosi piščanca v zelenjavni omaki. Riž, ki je bil obvezno na jedilniku za kosilo in večerjo, je imel zaradi indijskih začimb drugačen okus kot tisti, ki ga kuhamo v Sloveniji. Skoraj nikoli na meniju ni manjkal čapati, ki je podoben naši omleti, le da vanj zmešajo vodo, moko in sol. Tudi ko smo prosili za manj pekočo hrano, je bila ta še vedno pekoča. V resnici je bilo pa tako, da smo nekateri zelo hitro, drugi malo manj, sprejeli nov okus in na koncu se skoraj nihče ni več pritoževal, kako ga peče v ustih.

Za Indijo sicer velja pravilo: jej prekuhano hrano, sadje, ki se olupi, in pij ustekleničeno vodo. Alkoholnih pijač v New Delhiju, razen v mednarodnih restavracijah in hotelih, ne boste dobili.

Indijci imajo tudi malce drugačna merila za čistočo (ne vem, kako je v boljših hotelih, ker tam nismo bili), kar smo še posebej občutili v toaletnih prostorih. Zato ni odveč - ta nasvet smo dobili že od popotnikov v Sloveniji - da imate s seboj vlažilne robčke, kakšno rolo toaletnega papirja in sredstvo za razkuževanje rok. Vsaj v New Delhiju pa poteka velika kampanja z naslovom »Ozelenimo mesto«, saj odpadki ležijo vsepovsod.

Razkorak med bogatimi in revnimi

Verjetno nas je vse v skupini najbolj prizadela revščina, ki jo v takem obsegu v našem okolju ne vidiš. Nekateri naši otroci so jokali, ko so videli beračiti majhne otroke, ki jim je edini dom pločnik na ulici, zavetje pod mostom ali naselje pod plahtami, ki so samo spominjale na šotore. Mislim, da smo kar vsakemu otroku, ki je pritekel za nami, v roke stisnili nekaj rupij.

Po drugi strani smo od blizu doživeli tudi življenje tistih, ki imajo streho nad glavo, dovolj hrane, pa otroke v šolah ... Nekaj dni smo namreč bivali pri gostiteljskih družinah, katerih otroci obiskujejo Ryan Internation Schools; v tej mreži, ki sta jo ustanovila zakonca Pinto s poslanstvom, da bo čim več otrok izobraženih, je več kot sto šol po Indiji. Naši otroci so nekaj dni hodili z indijskimi otroki v šolo, spoznavali njihovo kulturo, vero, običaje ... Otroci, ki obiskujejo Ryan International Schools, tekoče govorijo angleško. Po ustavi iz leta 1950 je v Indiji uradni jezik hindi, a so tudi uradno uporabo angleščine podaljšali za nedoločen čas (Indija je bila nekoč angleška kolonija). Poleg teh dveh jezikov je v zveznih državah še enaindvajset drugih uradnih jezikov.

Bili smo tudi na hindujski poroki. Radovedneži, kaj naj rečem drugega, smo prišli pogledat, kako poteka poročni obred. Pa so nas na poroko kar povabili in gostili kot najboljše svate. Tudi festival odrskih umetnosti, zaradi katerega smo pripotovali več tisoč kilometrov daleč, je bil prava paša za oči; sodelovali smo udeleženci iz več kot trideset držav, na njem se je zvrstilo približno dvesto kulturnih dogodkov. Bilo je več imenitnih prireditvenih prostorov, otvoritvena slovesnost je potekala v blišču, v družbi številnih veleposlanikov, tudi slovenskega Miklavža Borštnika, in v soju indijskih medijev.

Z nasmehom na obrazu

V dveh tednih, kolikor smo bili na poti, smo videli nekoliko manj znamenitosti (danes mi je malce žal, da se vendarle nismo odpeljali v slabih tristo kilometrov oddaljen Tadž Mahal), smo pa doživeli Indijo na povsem drug način: med domačini. To je bila dragocena izkušnja, ki je ne pozabiš. Še nakupi so bili svojevrstna izkušnja. Pa ne nakupi v velikih nakupovalnih centrih, ki tudi v Indiji niso več nobena novost, ampak nakupi na številnih bazarjih; ko cenkaš, sprva malce nerodno, potem pa to postane del igre s prodajalci. Domov smo prinesli spominke, rute, torbe iz blaga, doma narejene verižice, zapestnice, kadila ... Vonj po Indiji, ki je tako drugačna, tako privlačna zaradi naravne in kulturne raznolikosti, je ostal. Ne vem, v čem je čar, ampak Indijca, ne glede na to, kateremu sloju pripada, skoraj vedno vidiš z nasmeškom na obrazu. In ko začneš uživati v drugačnem življenju, se želiš tudi ti večkrat nasmehniti in se še kdaj vrniti.

Info

Za vstop v Indijo potrebujete vizo. Ko prestopite indijsko mejo, se na vašem mobilnem telefonu izpiše telefonska številka slovenskega veleposlaništva v New Delhiju.

 

Za Indijo niso obvezna cepljenja, so pa priporočljiva proti hepatitisu A in B, tifusu, nekateri se odločijo tudi za antimalarike. Obvezno imejte pri sebi repelent za zaščito proti piku komarjev ter lahka, zračna in dolga oblačila. Priporočljiva je tudi mreža proti komarjem. Nepogrešljiva je domača lekarna, še najboljši nasvet, kaj potrebujete, vam bodo dali farmacevti. Pred odhodom obiščite tudi enega od zavodov za zdravstveno varstvo, kjer vam bodo svetovali glede cepljenja.

 

Za povratno letalsko vozovnico na relaciji München-London-New Delhi smo na osebo odšteli dobrih 600 evrov z vsemi letališkimi pristojbinami vred. Vozovnico smo kupili približno sedem mesecev pred odhodom. Leteli smo z British Airways.

 

Evre smo v rupije zamenjali po prihodu v Indijo, nekaj že na letališču v New Delhiju.

 

Pa še ena drobna zanimivost: Indijci se vam bodo iz vljudnosti vedno nasmehnili, prikimali, kar še ne pomeni, da vsak »da« tudi v resnici pomeni »da«; tako smo na primer naročili avtobus za določeno uro, pa ga ni bilo in to, kljub temu da so nam pritrdili, da »vse štima«. Bolje je, da si zaradi tega sploh ne belite las in da se prepustite njihovemu toku življenja in začnete v tem uživati. Vam povem, to pri našem tempu življenja sčasoma postane prav čarobno.

 

Slaščica LADDU

Za 12 do 15 kot oreh velikih kroglic potrebujemo: 350 g masla, 400 g čičerikine moke, 2 žlici nastrganega kokosa, 2 žlici zdrobljenih oreščkov (orehi ali indijski oreščki), 1 žlička cimeta, 250 g sladkorja v prahu.

 

Postopek: V ponvi z debelim dnom na šibkem ognju razpustimo maslo, primešamo čičerikino moko in z leseno žlico ves čas mešamo. Po približno 30 minutah, ko bo moka toliko opražena, da se bo iz ponve širil orehom podoben vonj, primešamo nastrgan kokos, oreščke in zmleti cimet. Med mešanjem pražimo še 5 minut. Ponev odstavimo in dodamo sladkor v prahu, z vilicami zmes dobro premešamo, da zdrobimo kepice. Zmes ohladimo, ko je dovolj hladna, si navlažimo roke in oblikujemo 12-15 kot oreh velikih kroglic. Čas priprave je 60 minut. (Recept slovensko-indijske družine Gautam)