Mali in veliki uporniki (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. maj 2008 / 06:00

Številni starši so pretreseni ob spoznanju, da se jim otrok upira.

Da jih ne posluša in dela po svoje, ne glede na to, kaj mu rečejo. V otrokovem razvoju so obdobja, v katerih mora biti prisotno upiranje, sploh v času trme in pubertete. Nekaj upiranja in svojeglave akcije pa je priporočljivo tudi sicer. Bolj nas bi moralo skrbeti za otroke, ki se nikdar ne upirajo, kot za otroke, ki se pogosto upirajo. Otrok z upiranjem preizkuša meje, spoznava svoje potrebe in se zaveda sebe kot osebe, ne zgolj kot maminega ali očetovega podaljška. Slepa pokorščina v vzgoji ni zaželena, čeprav si jo želijo marsikateri starši. To seveda ne pomeni, da hujskam otroke k uporu in neposlušnosti, kakor bi si morda kdo rad razlagal. Pogrešam pa več upiranja na vseh področjih. Upam, da ne bomo kot kokoške občepeli in kljuvali vsakega, ki bo želel leteti. No, vsak zase naj se odloči, ali želi vzgajati mlade orliče, ki se ne bojijo višav, ali poslušne kokoške, ki jih dobiš na svojo stran že z nekaj zrni koruze. Z občasnim upiranjem lahko otroci veliko pridobijo, če jih le znamo pravilno voditi. Ne ukazovati, ne pridigati, ne moledovati, ampak zares voditi. Imejmo v mislih, da moramo otrokom krepiti voljo, kajti le tako bodo dosegli več in ne bodo pristali v kokošnjaku. Tam je tako in tako že gneča. Najpogostejše situacije malih in velikih uporov na domačem terenu so: otrok ne naredi tistega, kar mu rečem, otrok me ne posluša, otrok se odgovarja na moje besede, otrok se umakne, ima togotne izbruhe in vpije. Najpogostejša napaka v takšnih prizorih je – misel na zmago. Ker sem odrasla oseba, bom zmagala in otrok me mora poslušati. No, takšno stališče je veliko premalo za vzgajanje otrok. Mogoče bi misel na zmago opustili ali jo rajši zamenjali z mislijo – kako naj midva sodelujeva? Prav tako bi lahko zamenjali brezpogojno poslušnost za razvijanje otrokovih skritih potencialov – za uporabljanje lastne pameti in nabiranje izkušenj.