Zaradi Janeza Korak k sončku

Tatjana Štular, učiteljica na osnovni šoli Orehek, je letos prejela priznanje Zveze društev za cerebralno paralizo Sonček. Njen projekt Korak k sončku je povzelo okoli 250 slovenskih šol, prisluhnili so tudi zakonodajalci.

Priznanje ob 25-letnici Zveze Sonček so ji podelili za »štirinajstletno osebno in strokovno izvajanje projekta Korak k sončku«, kjer gre za vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne šole. Da je bila Tatjana Štular skupaj z zvezo Sonček pobudnica vključevanja invalidnih otrok med njihove vrstnike, jo je spodbudila njena lastna družinska izkušnja. Skupaj z Marijo Božič sta se domislili, na kakšen način naj bi otrokom v šoli približali drugačnost, kot pedagoginji in materi sta čutili, da je o tem treba govoriti. Najprej je nastala knjiga Svetlane Makarovič z ilustracijami Marjana Mančka Veveriček posebne sorte, kjer je drugačnost prikazana skozi zgodbo veverička Čopka, ki ni mogel skakati zaradi svoje čudno zraščene tačke, je pa postal pravi mali raziskovalec in gozdne živali so spoznale, da mu je primanjkljaj na enem področju omogočil uspeh na drugih. Drugačnost so otroci najprej spoznali v pravljici, pozneje pa tudi v živo, med srečanji z vrstniki s posebnimi potrebami ter strokovnjaki in ustanovami, ki se ukvarjajo z njimi. Po projektu je šola Orehek postala prepoznavna, leta 2000 so jim prisluhnili tudi zakonodajalci in sprejeli akte, ki omogočajo vsem otrokom s posebnimi potrebami, ki inteligenčno dosegajo dovolj visoke sposobnosti, vpis v redne osnovne šole, dodatne ure učne pomoči, spremljevalce gibalno oviranim …

Da je Tatjana Štular v svoj projekt, ki ga danes izvaja okoli 250 šol po Sloveniji, vložila ne le svoj um, temveč tudi svoje srce, je v največji meri pripisati njenemu sinu Janezu. Njegova diagnoza je cerebralna paraliza z umsko manjšo razvitostjo, telesno je povsem odvisen od pomoči drugih. Sedaj mu je 28 let.

»Ko je bil Janez star tri leta in pol, je šel v razvojni vrtec, kjer mu je zelo ugajalo. Tam je ostal do osmega leta, za leto dni smo odložili odločitev, kam naprej, saj se je izkazalo, da zanj v nobeni od šol ni bilo primernega programa. Še najprimernejšega so izvajali v zavodu v Vipavi, kamor sem ga vključila s težkim srcem, saj je to pomenilo, da mora od doma,« se spominja Tatjana Štular. »Tam se ni dobro počutil, zapiral se je vase in ni kazal sposobnosti, ki jih ima in bi jih lahko razvijal. Tam je ostal dve leti, potem pa sem izvedela, da se iz Kamne Gorice v Radovljico seli Dom Matevža Langusa. Ko sem poizvedovala, kakšen je ta zavod in ocenjevala, ali bi bil moj Janez v njem zadovoljen, je ob nekem obisku o tem odločil droben dogodek. Na hodniku sem se pogovarjala s tedanjo direktorico Zvonko Štefančič. Nenadoma je okoli vogala pritekel majhen fantič, zaklical: Zvonka, Zvonka … in ji stekel v objem. Povedala mi je njegovo zgodbo in dejala: ta je pa čisto naš. Tedaj sem začutila, da bi bilo to okolje pravšnje za mojega Janeza, kjer bi bil varen tudi, če se meni kaj zgodi. Z 11 leti je bil sprejet v Radovljico in je sedaj tam že 17 let. Danes je v skupini odraslih najtežje prizadetih. Skrb za samega sebe je pri njem videti tako, da denimo lahko izbira, kaj bo oblekel, da je zraven pri pripravi hrane, da se udeležuje sprehodov, da se vključuje v praznovanje rojstnih dni, da gredo skupaj v gostilno na pico … skušajo jih skratka čim bolj vključiti v vsakdanje življenje.«

Janez je v Radovljici praviloma od ponedeljka do petka, Tatjana pa se trudi, da bi kar največ časa preživel doma, pri čemer ji gredo tudi v šoli zelo na roke. Svoje življenje je povsem podredila Janezu.

»Morda ne bi bilo treba, morda se mu preveč posvečam, a tako je zaradi tega, ker sva sama in sem mu hkrati mati in oče,« pravi Tatjana. Sta zelo povezana in ljubeča družina, skupaj z nekaterimi najbližjimi skušajo Janezu ustvariti kar najlepše življenje. Tatjana je pred kratkim v krajevno glasilo o svojih družinskih izkušnjah zapisala: »Janez je zame pravo bogastvo in ga ne bi zamenjala za nobenega drugega otroka. Je sonček, od katerega smo se predvsem njegovi najbližji veliko naučili. Z njim je življenje, gledano z očmi opazovalca, zelo drugačno. Včasih je težko, vendar je tako najbrž tudi v vaših družinah. Zaradi njega sem se naučila na ljudi gledati nekoliko drugače.«

Domačini ju pogosto videvajo na dolgih sprehodih. S takšnim otrokom najbolj ozaveščaš okolico, je pred časom Tatjani dejala znanka. Tega se zaveda že od Janezovih vrtčevskih let, ko ji je bilo najtežje. »Srce se mi je včasih trgalo ob otroških lumparijah, ki sem jih doživljala, ko sem delala v vrtcu, in želela sem si, da bi tudi moj otrok kdaj prišel iz vrtca umazan od peska in z buško na čelu.« Za Janeza, otroka v odraslem telesu, še njegova mama včasih ne ve, kako naj ga dojema, kaj šele ljudje, ki ju srečujejo in ga eni vikajo, drugi pa ga imajo za dojenčka. »Morda delam napako, ko mu ne dodelim nalog, ki bi bile primerne njegovi stopnji prizadetosti … Očitno ga preveč razvajamo, preveč ga imamo radi,« pravi Tatjana. Za Janeza si želi le, da bi bil srečen in ob veliki ljubezni, ki mu jo namenjajo, to zagotovo je.