Prehiteli smo dež

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetićanin
Kategorija: Nasveti / torek, 13. maj 2008 / 06:00

Zdaj smo z dežjem izenačili na tri. Pol ure pred turco in pol ure po njej je bilo vse mokro, vendar so se nas deževni oblaki tokrat lepo usmilili.

Prekrasno torkovo kolesarjenje se je tokrat zgodilo. Kot kaže se muhasto vreme le poslavlja od pomladi. Zbralo se nas je 13 ožigosanih – dobesedno, ker nas je vseh trinajst podpisalo pristopno izjavo h kolesarski skupini Gorenjskega glasa. Se pravi: trinajst resnih članov že imamo in vsi so, jasno, naši zvesti bralci.

Trasa je bila zanimiva. Nekaj cest je bilo »novih« za vse udeležence. Z Emilom sva del trase poimenovala »Švica«. To je tisti del, ki pelje iz Tatinca skozi Hraše do Čadovelj. »Tukaj je pa tako kot v Švici.« Sva skoraj v en glas pripomnila, ko smo se peljali proti Trsteniku. Goriče, Golnik in »prelaz« čez Senično, ki kot edini klanec ni zahteval žrtev. Tempo je bil umirjen in enakomeren in jasno je, da se na vrhu takega klanca vedno počakamo, nekaj spijemo iz bidonov, mogoče prigriznemo, fotografiramo se in peljemo naprej. Pot z vrha Seničnega do Kranja prek Križ in Dupelj ter Nakla pelje le navzdol. In vse bi bilo krasno, če se tudi veter ne bi obrnil ravno proti nam. Kot kaže, se mu je mudilo čez Tržič tja gor v Avstrijo. Cilj pred gostiščem Dežman na Kokrici je bil kar prekmalu. Uro in pol vožnje se nam je zdelo malo in ne prehitro. Slabih 35 kilometrov je, kot kaže, za našo pripravljenost že premalo! Krasno. Kaže, da smo pripravljeni za maraton Kranj–Jezersko, 4. memorial Mirka Krakerja, ki se bo zgodil to nedeljo. Če bo vreme slabo, je rezervni datum maratona 8. junij, prav tako na nedeljo. Torej, sodeč po tem, kako so se vsi lahkotno pogovarjali čez Senično, ne bo problema prikolesariti do Jezerskega. Za maraton bomo že prijavljeni kot skupina, in če bomo najštevilnejši, bomo dobili celo nagrado, je obljubil organizator. No, letos mogoče ne bomo zmagali, ampak prihodnje leto se pa to že zna zgoditi.

.

Vožnja v skupini? Vožnja po dva in dva, s krmilom ob krmilu je vedno »trn v gumi« vsakega rekreativnega kolesarja. Strah, da smo preblizu kolesarju pred sabo ali kolesarju ob sebi, je vedno prisoten. Strah, da bomo zaradi prevelike varnostne razdalje izgubili stik s skupino ali zavetrjem, pa tudi. Vedno svetujem, da se para med sabo poravnata s krmilom. Če je prvi par poravnan s krmilom, potem drugi par za njima tudi lažje vozi vštric in tretji par prav tako itn. Med pari, se pravi med krmiloma, ne sme biti več kot pol metra razdalje. Ko se bomo navadili, bosta krmili narazen največ dvajset centimetrov. Varnostna razdalja med kolesarji pred vami in za vami pa tudi ne sme presegati enega metra. Ponavadi se vozi na polmetrski razdalji, vendar je v tem primeru treba imeti za sabo kar nekaj treningov. Kolesarjevo vidno polje mora biti petdeset metrov pred skupino in pol metra pred sabo. Kolesar mora v vsakem trenutku vedeti, kaj se dogaja za njim, kaj ob njem in pred njim. Kako to naredimo? Tako, da imamo oči »okoli cele glave«, se reče temu, pa razumite, kakor hočete. V avtomobilu je popolnoma enako. Pač: pozorni moramo biti na prav vse varnostne in nevarnostne dejavnike.

Danes bo lepo vreme, čutim na pulsu. A' bi bilo bolje, da bi se zanesel na Velkavrha?