Kljub vsemu je ostala živa

Miheli je rotvajler Ronn razmrcvaril življenje

Nekoč sem na stopnišču velike stanovanjske hiše, v kateri smo bivali, srečala starejšo gospo, ki je držala v naročju psička, ki me je spominjal na mojega mešančka.

Z njo se lahko pogovarjamo o vsem, le takrat, ko nanese beseda na hišne ljubljenčke, se ponavadi umakne, zapre vase in tisti, ki jo bolje poznajo, vedo povedati, da se zapre v svoj svet, kjer za te mrcine ni prostora. Pa ni bilo zmeraj tako. Nekoč, pred davnimi leti, ko je bila še otrok, ji je ded kupil mešančka, s katerim se je igrala domala ves dan. Dobro se še spominja dneva, ko je morala oditi v vrtec in potem v prvi razred. Učiteljica je bila prisiljena poklicati njeno mamo, da ji je ta po telefonu zatrdila, da kuža ne bo doma umrl od žalosti, ker je ni.

Ko sva se letos, malo pred veliko nočjo, srečali, sem si morala vzeti veliko časa, da sem lahko prisluhnila vsem spominom, ki jih je počasi, z mehkim in zvonkim glasom hkrati, nizala ob skodelici čaja in drobnem pecivu, ki mu nisem vedela imena. V Slovenijo prihaja le občasno, toliko, da obišče grob svoje babice in da preveri, kako najemniki vzdržujejo hišo, v kateri se je rodila in preživela prvih pet let svojega življenja.

»Moja mama je zelo nenavadna ženska. Čeprav je bila po rodu iz Bosne, je že v pol leta bivanja na Gorenjskem postala bolj slovenska kot marsikdo, ki je tukaj živel vse življenje. Naučila se je jezika, njen južnjaški naglas je popolnoma izginil in ko se je poročila ter si pridobila še slovenski priimek, se je dobesedno zlila v množici. Žal pa je imel ata, kljub temu da je bil čistokrven Gorenjec, veliko več bosanskih navad, kot je mama lahko slutila. Želel je, da kljub izobrazbi, ki jo je imela, ostane doma, skrbi zanj, za otroke, in se kvečjemu lahko posveča kakšnemu delu pri Rdečem križu. Njun odnos je postajal vedno bolj peklenski, njuna kopja so se lomila tudi na meni. Potem sva se z mamo, dobesedno čez noč, preselili v Nemčijo, kamor jo je zvabil Fern, ki ga je spoznala v službi. Selitev je bila zame velik šok, saj sva odšli sredi šolskega leta, doma sem morala pustiti babico, kužka, nekaj prijateljev. Mama je šla na boljše, kajti Fern je bil vseskozi do nje izjemen, tudi meni je bil dober oče, ne morem reči drugega. V prvih letih smo se veliko selili, mama se je še učila jezika, jaz pa sem zamenjala kar nekaj osnovnih šol, preden smo se nastanili v bližini nizozemske meje, v majhnem kraju, ki je dihal s preteklostjo, saj je bilo v bližini veliko srednjeveških gradičev, ki so mi dali pozneje navdih, da sem šla študirat zgodovino,« pripoveduje Mihela. Pri tem si, sem in tja, včasih »popravi« ustnice, kajti obraz ji nenehno »vleče« v levo.

 

»Bila sem cmerav otrok, kar je bilo razumljivo, saj so me iztrgali iz varne sredine, v kateri sem se počutila ljubljeno. Mama je bila v želji, da napreduje, dokaj agresivna, šla je preko trupel, ob delu je še študirala, veliko je bila odsotna in od mene je, žal, pričakovala, da se bom v tuje okolje vklopila z enako hitrostjo kot ona. Pa ni šlo. Nekoč sem na stopnišču velike stanovanjske hiše, v kateri smo bivali, srečala starejšo gospo, ki je držala v naročju psička, ki me je spominjal na mojega mešančka. Šla sem kar za njo, kuža je prijazno mahal z repom, spoprijateljili smo se in potem sem pri njej preživljala večino časa, ko nisem bila v šoli. Mami tega nisem povedala, ker bi se jezila. Pa bi bilo dobro, če bi, ker bi bila potem prihodnost lahko precej drugačna …«

Neko popoldne se je razbesnela nevihta, Mihelo je bilo strah, in zato je ostala pri gospe Wandi in njenem kužku. Nihče pa ni niti pomislil, da se bo medtem vrnila njena mama domov. Hčerke ni bilo nikjer, mamo je začelo skrbeti, poklicala je na policijo in do takrat, ko so policisti prečesali celo okrožje, se je tudi Mihela »spomnila«, da bo potrebno oditi domov.

»O, kako me je mama ozmerjala. Kričala je name kot zmešana, malo zaradi jeze, malo od strahu, le Fern ni rekel nič. Verjetno se ni hotel vtikati, čez nekaj dni pa je od nekod prinesel majhnega mladiča, ljubkega in prijaznega. Bil je rotvajler, Ronn. Ne morem povedati, kako sem se ga razveselila. Upam, da sedaj ne boš več bežala iz stanovanja, mi je rekel Fern. Vse sem obljubila, tako sem bila srečna. Razžalostila me je le moja prijateljica Wanda, ki je ob pogledu na mojega kužka zmajala z glavo in potem mi je odločno prepovedala, da bi ga prinašala s seboj, kadar bi jo prišla obiskat.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / sreda, 12. september 2007 / 07:00

Šolarjem lepši prostori

Večje investicije v šolska poslopja na območju kranjske občine

Objavljeno na isti dan


Splošno / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Spremembe pri izvajanju dimnikarske službe

Popravek oziroma odgovor na članek pod gornjim naslovom

Nasveti / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Glasnih voda polna dolina

Dolina Mostnice s Planino Voje - Ledeniška dolina se zajeda skoraj v nedrje slovenskega očaka. S severa jo razkošno opazuje Tosc, z vzhoda Pokljuka, z zahoda Fužinske planine, na jugu pa se odpira pro...

Nasveti / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Trgajmo bezgovo cvetje

Modro je, da si bogatimo svojo domačo zeliščno lekarno takrat, ko je čas za to. In zdaj je čas za cvetje črnega bezga (Sambucus nigra). Le pridno ga trgajmo, a s tem početjem ne pretiravajmo. Alergije...

Nasveti / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Peteršilj

Peteršilj je eden najizrazitejših naravnih tonikov, se pravi poživil, z njim so včasih hranili celo dirkalne konje, da bi bili hitrejši. Peteršilj je doma iz vzhodnega Sredozemlja, spoštovali pa so...

Nasveti / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Šmarnice

Kdo ne pozna dehtečega vonja šmarnic. Te majske dni so jih polni travniki ob robovih gozdov. Tako v nižinah kot tudi višje v gorah. Po vrtovih so letos zacvetele že nekoliko prej. Šmarnica ni kot d...