Prihodnost je v sonaravnem čebelarjenju

Besedilo: Marjana Ahačič
nedelja, 11. maj 2008 / 06:00

Tudi pri čebeljih izdelkih ima kupec možnost, da pogleda na etiketo in se sam prepriča, od kod prihajajo in kakšni so, je prepričan čebelar Janez Gregori.

»Svetovno čebelarstvo še nikoli ni bilo v tako hudih škripcih, kot je zdaj. Z različnih delov sveta prejemamo alarmantne novice o umiranju čebeljih družin, o propadanju celih čebelarstev. Tudi pri nas tako hudo že dolgo ni bilo: številne družine so propadle še pred zimo, potem pa se je njihovo umiranje samo še nadaljevalo,« pravi Janez Gregori, član strokovnega sveta Priznane rejske organizacije za kranjsko čebelo, sicer pa muzejski svetovalec v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in čebelar iz Podkorena.

Podnebne spremembe vplivajo tudi na čebele

Stanje že meji na katastrofo; ocenjujejo, da je propadla že polovica od približno150 tisoč čebeljih družin, kolikor jih je v Sloveniji, kar pomeni tudi milijonsko gospodarsko škodo. Vzrok za to, kar se je zgodilo, so posredno verjetno vremenske spremembe, ki nas še čakajo, pa nanje nismo bili pripravljeni. Lani je bila pomlad zelo zgodnja, prav tako rast in razvoj rastlin, tako da so šle čebele na pašo bistveno prej kot ponavadi, čebelarji pa so med točili že aprila. Medenje je konec junija prenehalo, zato so čebele od konca junija do septembra ostale brez hrane. Čebelarji tega niso pričakovali in bi jih morali v tem obdobju krmiti, kar v preteklih letih ni bilo potrebno. Matice niso več zalegale, jeseni mladih čebel ni bilo, starejše pa so bile šibke zaradi pomanjkanja hrane in poškodb, ki jih povzročajo zajedavci varoje. Rane na čebelah omogočajo lahek vdor raznih virusov v telo, kar je verjetno tudi prispevalo k veliki smrtnosti pri čebelah.

»Naša kranjska čebela se nekoliko razlikuje od italijanske po tem, da pozimi za nekaj časa neha z zaleganjem,« pojasnjuje, kaj se v tem času dogaja s čebelami pri nas, Janez Gregori. »Takrat je temperatura v gnezdu približno 20 stopinj Celzija, že januarja pa čebele spet začnejo z zaleganjem in temperatura se znotraj gnezda dvigne na 35 stopinj. V takšnih razmerah nastaja nov zarod. V panju so zaloge medu in zelo pomembnega cvetnega prahu, s katerim delavke pripravijo hrano za ličinke. Čebele zunaj že dobijo prvo pašo – najprej cveti črni teloh, nato resje, potem pa je zmeraj več cvetja, s katerega nabirajo medičino, ki jo pretvorijo v med in cvetni prah. Zdaj, maja, so družine že toliko razvite, da v panju postane tesno in se začnejo pripravljati na rojenje, to je razmnoževanje čebeljih družin,« razloži Janez Gregori in doda, da imajo v tem času veliko dela tudi čebelarji.

Porušeno naravno ravnovesje

»V naravi čebele živijo v duplih, najdemo jih tudi v kakšni votlini v skalovju, kjer zgradijo satovje iz voska, ki ga izločajo iz žlez na zadku. Preden so čebelarji iznašli satnik, to je lesen okvir, v katerega je umeščeno satje, so roj vsuli v preprost panj in pustili, da so čebele po svoje, v različnih smereh same gradile satovje. Danes jim čebelarji pripravimo v satnikih nameščene satnice, voščene plošče z odtisnjenimi osnovami satnih celic, ki jih čebele dogradijo, in jih na ta način usmerjamo, da satje delajo v želeni smeri. Prav zdaj je čas, ko jih dajemo v panje, saj se jim v tem času razvije gradilni nagon - čebele gradijo novo satje, ki je izjemnega pomena za higieno v panju. Staro satje, v katerem je vse več ostankov zalege, ki se je izvalila v njem, je namreč po eni strani lahko leglo bolezni, po drugi pa iz vedno manjših celic prihajajo vedno manjše in šibkejše čebele.«

Pri čebelah, ki živijo v naravi, na primer v duplu, njihov vek, kot pravi Janez Gregori, sam po sebi mine. Satovje, ki ostane za njimi, ponavadi požrejo voščene vešče, tako očiščeno duplo pa lahko zasedejo nove čebele ali ptice. »To se seveda ne more zgoditi, če teh »čistilcev« ni. In tuji strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da vešče izginjajo zaradi peloda gensko spremenjene koruze. V zapuščenih gnezdih čebel, ki živijo v naravnem okolju, pa ostaja staro satje in v njem bolezenske klice.«

Prihodnost je v sonaravnem čebelarjenju

Ena od posebej nevarnih groženj je v zadnjih desetletjih varoja, parazit, ki pije »kri« odraslih čebel kot tudi njihovih bub. V Evropo so ga v drugi polovici 20. stoletja prinesli iz Azije, kjer zajeda drugo, na življenje z njim bolj prilagojeno vrsto čebel. »Pri nas pa čebele niso razvile obrambnih mehanizmov - zato moramo čebelarji skrbeti za to, da se ne razširi preveč – popolnoma zatreti ga namreč ni mogoče, saj napade tako zalego kot odrasle čebele. Nekateri čebelarji se proti tej nadlegi borijo s kemikalijami, drugi na sonaraven način, predvsem z mravljično in oksalno kislino ter apitehničnimi ukrepi. Pri nas, v Podkorenu, Ratečah in Martuljku, vsi delamo na ta način. V panjih morajo biti le močne družine, dobro založene s hrano, ki imajo na razpolago prazen satnik, gradilni satnik, v katerem gradijo trotovino, matica pa tja takoj zaleže. Ker zajedalci najbolj napadajo prav trotovsko zalego, že pokrito trotovino odstranimo iz družine,« pojasnjuje metodo naravnega boja proti škodljivcem Janez Gregori.

Prepričan je, da ima prihodnost le sonaravno čebelarstvo. Tudi potrošniki se vse bolj zavedajo, da je pomembno, kako pridelano hrano kupujejo. K sreči imamo možnost izbirati – a kako v poplavi različnih proizvodov, ki so na voljo, najti tistega, ki je pridelan na naraven način? »Znamke, ki zagotavljajo, da je bil med ekološko pridelan, se vse bolj uveljavljajo. Poleg tega moramo slovenski čebelarji svoj med natančno označevati. Pri nas, v Kranjski Gori, je čebelarska družina oblikovala lastne etikete, na katerih je jasno napisano, kakšen je med in od kod prihaja. In kupec ima vedno možnost, da nalepko pogleda, pogleda, kaj piše na njej, in potem izbere, kaj bo kupil.«