Nada Čadež ustvarja v Radomljah

Radovljičanka Nada Čadež se že tretje leto vsako sredo vozi v Radomlje. Tam se uči slikanja in tako uresničuje svoje dolgoletne sanje.

Likovno društvo Senožeti Radomlje je bilo ustanovljeno leta 2001 in danes šteje 38 članic in članov ter prijateljev in prijateljic društva. V okviru društva deluje Šola risanja in slikanja, ki jo obiskujejo slušatelji iz domžalske in okoliških občin, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev. Vsa leta društvo in šola deluje pod mentorskim vodstvom akademskega slikarja Janeza Zalaznika iz Ljubljane. Nada Čadež pravi, da se veliko učijo tudi o zgodovini slikarstva in umetnosti nasploh, zato pogosto obiskujejo centre umetnosti doma in v tujini. Jeseni se odpravljajo na slikarsko kolonijo v Toskano. Prav poseben pa je bil zanje letošnji osmi marec, saj so organizirali razstavo slik ženskega akta, konec marca pa so pripravili novo razstavo v prostorih domžalske knjižnice.

Nada Čadež je zdaj v pokoju, a vendar je jo že v otroških letih zanimala umetnost, predvsem je sanjala, da bo slikarka. V rosnih mladih letih to ni bilo mogoče, staršem se ni zdelo primerno, kasneje pa, saj se je posvečala predvsem službi, družini, majhnima otrokoma. Za slikarstvo jo je navdušil Albin Polajnar, akademski slikar. Skupaj sta obiskovala galerije v Ljubljani in spoznavala umetnost.

Kdaj ste začeli s slikanjem? Kako to, da ste se pridružili likovnemu društvu v Radomljah in ne radovljiški skupini?

»Ko sem šla pred tremi leti v pokoj, sem upala, da se mi bodo uresničile dolgoletne želje in bom vendarle lahko začela slikati. Zato sem iskala možnosti, najprej na Ljudski univerzi v Radovljici, a ni bilo nič. Vedela sem, da nekje v Radovljici obstaja neko slikarsko društvo, a nisem našla vezi. Tako sem začela iskati po internetu in prebrala, da profesor Janez Zalaznik pripravlja tečaj slikanja portretov. Prijavila sem se, a žal nas je bilo premalo prijavljenih. Moja želja, da bi le našla nekoga, ki bi me slikanja naučil, se mi je uresničila, ko mi je profesor predlagal, naj se povežem z društvom Senožeti iz Radomelj, ki je ravno takrat že začelo s poukom risanja.«

Se dobro počutite v likovni skupini Senožeti?

»Zelo dobro. Zdaj je sreda moj dan, saj se že tretje leto vozim v Radomlje. V skupini nas je 8 do 10 učencev, poučuje pa nas Janez Zalaznik. Umetnostno zgodovino slikarstva spoznavamo tako, da vsak izmed udeležencev pripravi predavanje o različnih obdobjih slikarstva od Renesanse naprej, zdaj smo pri baroku. Moja pot do Radomelj sploh ni predolga. V društvu so nam kupili velika stojala za slikanje, le barve so naš strošek. Udeleženci redno obiskujemo tečaje, malokdaj kdo izostane. Profesor Zalaznik je izredno dober pedagog in ne izpostavlja nikogar. Vsi smo enakovredni ustvarjalci. Njegovi pedagoški prijemi so takšni, da nihče nima občutka, da je nekaj nad ostalimi, ampak daje občutek, da smo vsi enaki in stremi k temu, da je med nami veliko prijateljstvo, nikakor ni rivalstva. Med seboj ne tekmujemo, veseli smo uspehov drug drugega.«

Boste kdaj razstavljali v Radovljici?

»Ne vem, pustimo času čas.«