Kropa vsakogar očara

Besedilo: Cveto Zaplotnik
sobota, 10. maj 2008 / 06:00

"Kropa vsakogar očara in prav je, da smo Kroparji ponosni nanjo," pravi dr. Janez Potočnik, Kropar po rodu, ki kot evropski komisar za znanost in raziskave zaseda med Slovenci najvišje mesto v Evropski uniji.

Na poteh po Evropi in svetu ste videli veliko mest in vasi. Kako bi na »zemljevid« umestili Kropo? Kakšen je vaš odnos do Krope?

»Kropa je nekaj posebnega. Ni je mogoče primerjati z drugimi mesti in vasmi - slednjih ne vidim prav veliko. Nasploh je paradoksalno, da človek, ki veliko službeno potuje, vidi relativno malo. Obiski so običajno natrpani s programom, pot od letališča do središča mesta pa je skoraj identična v vseh velikih mestih. Globalizacija jih je v dobršni meri razosebila in opremila z velikimi, celo istovetnimi reklamnimi panoji. Seveda so vmes tudi poti po krajih in deželah, ki so drugačne in ostanejo za vedno. Kropa pa je vedno bila in bo moj rojstni kraj. Nikoli razosebljena, nikoli pogreznjena v povprečnost podobnega, ampak vedno topla in mehko ugnezdena med strme obronke Jelovice. Na zemljevidu je moj center sveta.«

Kako pogosto prihajate v Kropo? Koliko še ohranjate stike s Kroparji?

»Vsak konec tedna, ko sem v Sloveniji, me pot, običajno v nedeljo popoldne, zanese tudi v Kropo. Ata Stojan se še odlično drži in domača hiša tudi. V hišni gostilni "Pri Jarmu", ki jo imata v najemu Urška in Andrej, je vedno živahno. Tam in tudi na vasi se s Kroparji hitro zapletemo v pogovor. A običajno žal čas priganja …«

Ste si ob številnih obveznostih ob lanskih poplavah lahko ogledali posledice ujme v Kropi?

»Sem, takoj prvi konec tedna, torej takoj, ko je bilo to mogoče. Žalostil me je pogled na posledice nebrzdanega divjanja narave in veselilo dejstvo, kako hitro so ljudje strnili svoje vrste; tako domačini kot tudi vsi, ki so prihiteli na pomoč od blizu in daleč. Nekaj več tovrstnega duha pogrešam tudi v časih, ko narava miruje.«

Ob ujmi je bilo tudi slišati, češ Janez Potočnik bi nam lahko pomagal. Kaj evropski komisar v takih primerih lahko stori?

»Vsak pomaga po svojih močeh. Poskrbel sem, da so tisti, ki so morali vedeti, izvedeli za možnosti pomoči iz evropskih sredstev. Obvestil sem svoje kolege v Komisiji, ki so pristojni za posamezna možna področja pomoči, o resnosti posledic in tako kot veliko drugih prispeval na solidarnostni račun, kjer so se zbirala sredstva za odpravo posledic ujme. Postopki v Uniji so sicer zapleteni in dolgotrajni, a vesel sem, da je bilo prizadetim krajem iz proračunskih sredstev Unije odobrenih več kot osem milijonov evrov pomoči.«

Veliko hiš v starem delu Krope je praznih, v nekaterih je le po en stanovalec, v drugih so samo starejši … Kaj bi bilo treba storiti, da bi življenje v Kropi postala bolj zanimivo, zlasti za mlade, in da bi bila vas še privlačnejša za turiste?

»Kraj je živ toliko, kolikor je živo in živahno življenje v njem. To velja za vse, tiste, ki v kraju odraščajo, kot tudi tiste, ki s krajem in od njega živijo. Kropa ima zgodovino, tradicijo, znanje, stvari, ki se jih ne da ustvariti ali kupiti. Treba jih je oživiti, živeti z njimi in od njih. Pomembne so seveda tudi povezave, sinergije z okoliškimi turističnimi centri pa dobra gostinska ponudba ipd. Vse to pa je seveda lahko reči in težko narediti. Tega se sam še predobro zavedam in cenim prizadevanja tistih, ki se trudijo v tej smeri.«

Občina pripravlja za Kropo nov prostorski načrt. Imate kakšen predlog, pobudo?

»Ne, prisluhniti je treba potrebam ljudi. Oni vedo najbolje, kaj potrebujejo in česa primanjkuje …«

V Kropi vas štejejo tudi kot turističnega »ambasadorja« v Evropi. Ste svojim najožjim sodelavcem pripovedovali o Kropi, ste jim jo morebiti že tudi predstavili?

»Seveda sem jim, pa tudi v Kropo sem jih že pripeljal. Denimo podpredsednico Komisije Margot Wallström, ki je moja dobra prijateljica, in enega od obeh mojih generalnih direktorjev, ki je bil ravno pred kratkim službeno v Sloveniji in je podaljšal čez vikend. Kropa očara vsakogar in prav je, da smo Kroparji ponosni nanjo.«

Že vrsto let živite zunaj Krope. Ste kdaj razmišljali o možnosti, da bi se vrnili?

»Ne, nisem razmišljal o možnosti, da bi se vrnil živet v Kropo. Ljudje in spomini bodo vedno tu, živi in prijetni, a življenje teče dalje. Sicer pa, nikoli ne veš, kam te zanese pot …«