Potepanje po razglednih vzpetinah

Hleviška planina in Golič sta nas bogato nagradila z razgledi.

Izlet na Hleviško planino smo zaradi slabe vremenske napovedi prestavili za en teden, kar se je izkazala kot pravilna odločitev, saj je že prihod v Idrijo kazal na sončen dan. Z avtobusne postaje nas je 47 planincev krenilo po glavnem mestnem trgu, ki je po svoji urejenosti lahko zgled za mnoga sorodna mestna središča. A časa za ogled ni bilo veliko, saj smo kmalu zagrizli kolena v strmino. Po prečkanju sankaške proge se je pot spremenila v prijazno gozdno stezico, ki se je končala na makadamski cesti malo pod Kočo na Hleviški planini. Kočo so idrijski planinci pred kratkim prenovili in nam je s svojo domačnostjo nudila prijetno zavetišče, čeprav se nas je večina odločila, da se prepustimo toplim žarkom jutranjega sonca, ki se je že dvigalo iznad sosednjih hribov. Po četrt ure nadaljevanja smo prispeli na vrh Hleviške planine, od koder se je odprl pogled na pobočja in vrhove Trnovskega gozda. Spomladanskim vonjavam se je pridružil slastni duh po domači klobasi, ki jo je Zvonko dobrodušno delil med pohodniki, tako da je bilo vrh na koncu kar težko zapustiti. Po grebenskem prečenju smo prišli do ceste, kjer sta nas pričakala avtobusa in nas popeljala mimo Planine do Žgevca. Od tod smo opravili lažji vzpon na najvišji vrh izleta 1148 metrov visoki Hudournik. Z njega padajo prepadne stene v dolino med Dolenjo Trebušo in Gorenjo Kanomljo. Bližnji vrhovi so bili obdanih z vencem zasneženega visokogorja, v katerem je v vsej svoji mogočnosti kraljeval Triglav. Pri vrnitvi smo si ogledali pokopališče iz druge svetovne vojne, na katerem počiva 305 padlih borcev. Sledil je osvežilni postanek na Planini, kjer smo si lahko ogledali tudi mali živalski vrt domačih živali. Gosi, race, kozi, kure in domišljavi pav so bili prijetna popestritev centra Vojskega. Dobre volje so začeli s spustom, ki nas je skozi strmi gozd popeljal do Kanomeljskih klavž. Te so obnovljene in danes služijo za pridobivanje elektrike. Videti so kot velik jez. Pred njega so v starih časih gozdarji zlagali posekano drevje. Ko so bile skladovnice polne, so odprli zapornice in deroča voda je les odnesla v dolino, kjer so ga s posebnimi grabljami polovili. Po ogledu te znamenitosti nas je čakal še kratek odsek makadamske ceste, na koncu katere sta nas čakala avtobusa in nas popeljala proti domu.

Prvo nedeljo po prvomajskih praznikih se nas je 43 planincev odpravilo na potepanje po Primorski. Začeli smo v Podgorju in se namenili na vzpetine, ki se raztezajo med Slavnikom in Kraškim robom. Začetni ravninski del z značilno kraško krajino se je začel vzpenjati po pobočjih. Nizki gozd so tu in tam prekinjali travniki, s katerih se je pogled odpiral proti Tržaškemu zalivu, in po uri hoje smo bili že na vrhu Kojnika. Visoko oblačnost je spremljala zmerna burja, zato volje po daljšem počitku ni bilo in že smo krenili po širnih travnatih prostranstvih. Svet je bil pokrit s številnimi vrtačami, ki smo jih obhodili in se mimo neizrazitega vrha Majbrma povzpeli na cilj izleta Golič. Golič ima tri vrhove in zanimivo je, da so domačini postavili križ na najnižjega in za nameček nanj napisali še višino, ki v resnici pripada najvišjemu med njimi. Tudi sami smo se podali na najvišjega in si na njem poiskali zavetje pred burjo ter si privoščili malico in daljši počitek. Razgledi, bujne cvetice, žvrgoleči ptički, opojne vonjave so nas spremljale tudi v nadaljevanju poti. V daljavi nas je nase vabila Žbevnica, a kaj ko je med nami stala meja s Hrvaško, zato smo zapustili greben in se podali na vrh Lipnika, katerega strme stene so padale proti Rakitovcu. Nahajali smo se na Kraškem robu, ki nam je kazal nadaljevanje poti. Stezica se je v travah večkrat izgubila, a nezmotljiva meja med Krasom in Primorsko nas je med številnimi skalami varno pripeljala do kolovoza. Ta je obšel večjo vrtačo in se v kratkem vzponu priključil makadamski cesti, ki je vodila na zahodno stran Kojnika. Sledil je vzpon po njegovih z narcisami poraščenih travnikih in kmalu smo se priključili na že znano pot, po kateri smo se spustili nazaj v dolino.

Z mesecem majem se je začela za medvoške planince poletna sezona, kar pomeni, da se na izlet podamo dvakrat na mesec. 18. maja se nam lahko pridružite na izletu na Kuželjsko steno nad dolino reke Kolpe, 8. junija pa se bomo povzpeli na Ojstro in Topico, ki se vzpenjata vzhodno od Železne Kaple. Vabljeni tudi na praznovanje 60-letnice delovanja Planinskega društva Medvode, ki jo bomo obeležili na Taboru ljubljanskih planincev 31. maja pri Slavkovem domu na Golem Brdu.