Dan zmage kulture evropejstva

Danes je deveti maj. V boljših koledarjih je zapisano, da je to tudi mednarodni dan zmage nad fašizmom in dan Evrope. Ima to dvoje kaj skupnega? Na prvi pogled ne, premislek pa pokaže, da je bila prav zmaga nad fašizmom tista, ki je omogočila novo zbliževanje evropskih narodov ...

Po 9. maju 1945 se je sicer Evropa najprej na novo razdelila, med njen vzhodni in zahodni del se je spustila »železna zavesa«, razpeta med Baltikom in Jadranom. Vzhodni del je postal vojni plen Sovjetske zveze in njene družbene ureditve, »ljudske« (beri: enopartijske) demokracije in državnega kapitalizma, v zahodnem se je začel nov razvojni ciklus tržnega kapitalizma in parlamentarne demokracije. Devetega maja 1950 je gospod Robert Schuman (1886-1963), tedanji francoski zunanji minister, objavil deklaracijo, v kateri je predstavil svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi. Te so bile leto pozneje udejanjene v Evropski skupnosti za premog in jeklo, iz te pa sta pozneje izšli Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska unija (EU). Železa zavesa je po letu 1989 padla in danes so skoraj vse države (razen večjega dela zahodnega Balkana), ki so po dnevu zmage pripadle SZ, že v EU; v njej so tudi tri baltske države, ki so bile do razpada SZ njen del. Schumanova zamisel evropskega sodelovanja, katere glavni namen je bil, da v Evropi ne bi bilo več vojn – da bi te onemogočili z gospodarskim in političnim povezovanjem – se je uveljavila bolj, kot je upal njen pobudnik. Gospodarsko in politično je torej pretežni del Evrope (razen Rusije) že povezan. Kaj pa kulturno?

Najprej se vprašajmo, ali je kulturno poenotenje v Evropi sploh potrebno in zaželeno? Po mojem ni. Slovence vrh tega spomni na »skupna programska jedra« (v kulturi in šolstvu) ali kakor se je že reklo poskusu, s katerim so hoteli unitaristi iz Beograda tudi kulturno poenotiti Jugoslavijo. Gospodarske in politične povezave in pravila igre, po katerih se dogajajo, so dovolj, da EU funkcionira v svoji temeljni funkciji: da zagotavlja mirno in tvorno sožitje evropskih nacij in tako hkrati onemogoča, da bi znova zapadle v konflikte, kakšni so bili pred 9. majem 1945 oziroma zlasti v letih 1914-18 in 1939-45. Na področju kulture in umetnosti pa naj se še naprej uveljavlja samobitna raznolikost, »naj cveti sto cvetov«.

Tisto, kar na področju kulture zares potrebujemo, ni poenotenje, to je medkulturni dialog. Svet Evrope, ki je leto 2008 razglasil celo za leto medkulturnega dialoga, ga ima za "odprto, spoštljivo in enakopravno izmenjavo pogledov in mnenj med posamezniki oziroma skupinami različnih kulturnih ozadij, ki posledično prispeva h globljemu razumevanju različnih svetovnih nazorov, vrednot in razmišljanj". Cilj tega početja pa je »omogočiti, da lahko različne kulture v našem multikulturnem svetu mirno in konstruktivno soobstajajo, razvijajo občutek skupnosti in pripadnosti ter gojijo vzajemno spoštovanje in razumevanje drug drugega«.

Sicer pa ima Evropa, če malo globlje pomislimo, kljub vsej raznolikosti jezikov in kultur vsaj dve starodavni in nadvse žlahtni »skupni programski jedri«: antiko in krščanstvo. Antična kultura stare Grčije in rimskega imperija je bila v svojem času vsa evropska kultura. »Barbarska« ljudstva s severa in vzhoda so jo uničila, prevzela pa bolj trdoživo krščanstvo in se z njim povzpela v gotske višave srednjega veka. Renesansa je antiko znova odkrila in odtlej antično izročilo ves čas sobiva in tekmuje s krščanskim, najmočneje pa se je njegov raziskujoči duh uveljavil na polju znanosti in novih tehnologij. Te so nas dvignile na stopnjo, na kateri smo danes. Vendar same po sebi ne omogočajo varnosti (prej vodijo v nove konfliktne situacije) in ne dajejo odgovorov na t. i. poslednja vprašanja. Kakršnega ima, denimo, za večino Evropejcev, še vedno Jezusovo izročilo.

Gojimo torej poleg gospodarskega sodelovanja in političnih povezav tudi medkulturni dialog. Slovenci v njem razmeroma učinkovito sprejemamo kulturne in umetniške dosežke drugih evropskih narodov. Zadnji primer za zgled: 27 romanov iz 27 držav EU, ki jih je na svetovni dan knjige (23. aprila) v zbirki Euroman v enem paketu izdala založba Modrijan. (V Ljubljani jo vodi Branimir Nešović, gorenjski rojak iz Poljan nad Škofjo Loko.) Premalo pa smo uspešni v poskusih, da bi drugim Evropejcem posredovali tudi naše dosežke. Prav zdaj je v Narodni galeriji na ogled velika razstava Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920. Naše impresioniste, katerih dela so bila v njihovem času in v očeh večine rodoljubov iz doline šentflorjanske nesprejeta kot dekadentna in pohujšljiva, smo sto let pozneje torej dokončno ponašili. Vprašanje, ki me vznemirja, pa je, kako bi ta dela sprejeli v drugih prestolnicah EU? Avtorje slovenske moderne v literaturi loči od evropskega bralstva njihov jezik. Likovna govorica naših impresionistov, ki so bili sodobniki besedne moderne, pa je sama po sebi razumljiva vsakomur, ne glede na njegov jezik. Bi ne bil že čas, da z našo državno podporo in z evropsko subvencijo pošljemo to razstavo na turnejo po Evropi?