Zdaj sem pa peš

Ko me je ustavil že šesti policaj, se mi je pa strgalo. Pa tako lep dan je bil, ko sem zjutraj sedel v svojega črnega bemflna.

Pred nami je novi Zakon o varnosti cestnega prometa. Poslancem državnega zbora je treba dati vse čestitke, ker so ga izglasovali, saj so tako uzakonili edini zakon, ki v svojem finančnem delu sledi inflaciji. Še več, z novimi »neprostovoljnimi prispevki« oziroma globami za posamezne prekrške jo je celo prehitel. Zgodba, kako sem na lastni koži novi zakon občutil jaz, vaš dragi Mali brat, sledi takoj po oglasih.

40 + 120 evrov za začetek

Čez prvomajske praznike smo si tudi v redakciji Velikega brata privoščili nekaj dni dopusta. Saj si ga tudi zaslužimo, ko pa celo leto garamo kot norci. »Končno bom lahko nekaj denarja, ki ga zaslužim za moje strokovno in izjemno delo, tudi pošteno potrošil. No za kakšen pir, pa čevapčiče … Saj ne več,« sem si mislil, ko sem se v petek odpravil na lepše. Z moj'mu »bemflnam«. Res je že malo star ta moj ljubi »bemflčk«, sam je še zmeraj poskočen in zanesljiv. Takrat še nisem vedel, da bom na cesti pustil svojo polletno plačo. Pol dobrega razpoloženja startam od doma, v križišču celo pomaham policaju, ki je res nekoliko smešen stal tam za semaforjem in se počasi peljem naprej. Res počasi. Saj je policaj kar peš stekel vštric z menoj in nekaj mahal. Ustavim.

»Kva pa je, ejga tastar, a morš za praznke devat?«

Un pa: »Vozniška, prometna. Gospod niste prižgali luči.«

O ti mater. »Kolk pa je to po ta novem?«

»40 evrov.«

Sem si mislil, bom pa kakšen pir manj spil, in mu na licu mesta dal tistih nekaj evrov. Ne, en policaj mi že ne bo pokvaril dneva. Policaj prešteje denar, reče: »Srečno vožnjo,« in se vrne proti semaforju. Spet zalavfam bemflčka, vklopim radio, kjer vrtijo pesem Bela snežinka, ki pada. Ne moreš verjet, maja vrtijo snežinko. Na radiu pa res že lahko vsak muziko vrti.

Nakar mi kakšen kilometer nižje na avtobusni postaji maha en tip s kapo. P…da spet pulcaj, kva je zdaj to.

»Vozniška, prometna.« OK, mu dam papirje, saj jih še od prej nisem pospravil.

»120 evrov, niste privezani z varnostnim pasom.«

»Kako nisem, saj se vedno privežem.« In se spomnim, da sem se odpel, potem ko me je ustavil prvi policaj.

»Pa kva je dons to, a zbirate denar za nove policajske mopede?«

»Ne gospod, izvajamo rutinsko kontrolo prometa.«

Plačam. Ne en al dva policaja mi že ne bosta uničila lepega dneva. V denarnici od 200 evrov ostane le še 40 evrov, a kaj zato. Taki reveži pa spet nismo, mi bratje. Na mobitel pokličem prijatelja Perota, da bom pet minut zamudil, da sta me ustavila že dva policaja in moram na bankomat.

Pero, stari …

… nisem še povedal do konca, ko me s sosednjega voznega pasu v križišču iz policajskega avtomobila pozdravi znana pojava s šapko in mi nakaže, naj ustavim na avtobusni takoj za križiščem.

»Vozniška, prometna.«

»Ja, p…da, kva je pa zdej narobe?«

»Med vožnjo ste se pogovarjali po telefonu, gospod.«

»Ma neeeee, samo po ušesu sem se praskal z njim. A ne vidite, da je ugasnjen?«

»Kakorkoli že, mobitel vas je oviral pri vožnji. Drugič uporabljajte prostoročno praskanje ušesa. 120 evrov vas bo stalo.«

Hočem totalno pop…dit, a se nekako ugriznem v ustnico in rečem:

»Napiš položnico, nimam dnarja s sabo.«

Napiše: »Podpišite, hvala. Pa obrišite si ustnico, krvavite.«

Pi…da ti ma…ina, d' ne boš ti krvav, kreten polcajski. Ne, trije policaji mi ne bodo pokvarili lepega dneva. Stari pomiri se, bo pa dones Pero častil. Bo razumel, saj je moj najboljš' prjatu. Skoraj že zamujam, zato stopim malo po gasu, da me ne bo pol Pero je…al, da zmeraj zamujam. Moj bemfli še zmeraj dobro potegne, čeprav je star že 14 let.

Četrti polcaj, ne morš verjet

»Vozniška, prometna.«

»Pejt u rt. Kva je spet. Pa ti si že četrti policaj, k me je ustavu zdele na petih kilometrih.«

»Žal, opravljamo samo rutinsko kontrolo prometa. Vi ste se skozi naselje, kjer je omejitev 50 km/h, peljali 89 kilometrov, kar po novem kazenskem zakoniku pomeni 1000 evrov in dodatnih 9 točk.«

»Ko te je…, a si normaln. Nč ne bom plačou. Še 60 sem se nisem peljal…« Vpijem. Tulim. Maham z rokami. Tolčem po volanu. Brcam v gas (spet se mi je iztaknila stopalka). »Na, zdaj se mi je pa še gas staknu zaradi tebe, kreten.« »Mogoče je pa to za vas dobro, boste odslej vozili počasneje. Tule podpišite.«

»Nč ne bom podpisal, kr u rit si zatlač tole tvojo kazen…« Vseeno vzamem vse papirje, kazen in položnico in se zapeljem naprej. Pero bo že nervozen. Dan imam sicer že nekoliko pokvarjen, ampak se ga bom pa vsaj nagonu kt mamba, če že mora tako bit, da mi polcaji plačo poberejo. Doslej sem oddal že 1280 evrov. Pa to ni res. Pred mano se ena stara baba motovil v eni čist novi Toyoti Yaris, pa jo prehitim kar po desni. Valda policaj. Že peti danes.

»Vozniška, prometna.«

»Pa… pi…da ti ma…na, zdej pa še ti. A si vidu babo pred mano, k ni vedla, a bi zavila a bi šla naravnost. Njo ustav.«

»Žal gospod.«

»Zate sem jest tovariš, vosu plov.«

»Prehitevali ste po desni in s tem ogrožali ostala vozila na cesti.«

»Pa sej pet kilometrov okrog ni blo nobenga, samo una stara baba.«

»Po novem zakonu je to 500 evrov in 11 kazenskih točk.«

Total se mi je strgalo, skočim ven iz avta in če ne bi takrat mimo prišel Pero in me držal nazaj, bi polcaja zbil kt norca. Pero me nekako uspe pomiriti. V avto vržem kazen, položnico, papirje … in slepo ubogam Perota, ki me odvleče u bufet »Plovček«.

»Se ga bova nagonila,« pravi Pero.

»Bovaaaaaa stari, ti si še edini, ki me razume.«

In pol je teklo, teklo, teklo … vse do osme ure zvečer. Lep dan je minil na najinem stalnem mestu, desno od vrat v Plovčka. Ko sem izračunal, da sem potrošil že 1780 evrov in dobil 20 pik, kar pomeni ponovno opravljanje vozniškega izpita, se mi je še bolj pilo. A ni čudno. Saj ne vem, a je bilo vse skupaj smešno ali žalostno.

Jest sem sam uradu

Ob osmih zvečer se oba s Perotom opotekava k avtu. Sedeva not. Pa saj pijan ponavadi ne vozim, ampak samo teh dvesto metrov do Perotovga bloka. Komaj vtaknem ključ in speljem. V tistem trenutku se pred mano ustavi polcaj. Zdi se mi, da je bil eden od tistih zjutraj. Stopim iz avta. Komaj.

»Vozniška, prometna.« Jest pa sam udarim. Enkrat, dvakrat, na gobec …

Epilog

Po policaja je prišel rešilc, mene pa so odpeljali v prostor za streznitev. Vzel so mi kri, napisali neke nove kazni za napad na uradno osebo … Ko sem naslednji dan prišel pred bufet po avto, je od njega ostalo le še to, kar vidite na sliki. In zdaj sem že cel teden peš. In z bančnim kreditom.