Na Hotavljah se veščin mizarstva učita tudi tuja vajenca

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 7. maj 2008 / 06:00

V Mizarstvu Jezeršek so pred leti gostili ameriškega študenta, lani francoskega vajenca, danes pa se pri njih učita Francoz in Finec. Mizarsko podjetje s stopnicami tudi samo prodira na tuje.

Hotavlje – Mizarstvo Jezeršek je v domačih Hotavljah pred tremi desetletji ustanovil Karel Jezeršek in kmalu postal znan po izdelavi lesenih stopnic, čeprav iz proizvodnje s 25 zaposlenimi in dvema vajencema prihajajo tudi vrata, pohištvo, mize oziroma lesena oprema celotnih objektov. Po nepričakovani smrti ustanovitelja so podjetje prevzeli sinovi Jernej (Nejc), Boštjan in Janez Jezeršek. Čeprav so se takrat pojavili skeptiki, ki so menili, da bo šlo mizarsko podjetje po zlu, so do danes dokazali, da jim veščine dela in poslovanja niso tuje. Čeprav vsi opravljajo vsa dela, je uradno njihovo delo natančno določeno: Nejc vodi podjetje, Boštjan proizvodnjo in Janez montažo.

A najprej o dveh prav posebnih vajencih v njihovi delavnici. Charles-Henri Bizard prihaja iz Francije, Lauri Raunio iz Finske. »Menim, da je bila praksa na Hotavljah moja najboljša izbira, čeprav ima naša šola kontakte po vsej Evropi. Naučiti sem si želel osnov mizarstva, ki jih bom potreboval pri svojem delu - oblikovanju pohištva,« nam je povedal Lauri, ki trdi, da je dvomesečna praksa pri Jezerškovih najboljša priprava za bodoče delo.

Veliko znanja in lepa okolica

»Stroji so tako ali tako povsod enaki, v tej delavnici pa mi omogočajo, da spoznam celoten proces proizvodnje. Zagotovo bom svojo dobro izkušnjo priporočil tudi drugim študentom,« še pove finski študent, ki zelo ceni tako prijaznost in strokovnost hotaveljskih sodelavcev kakor tudi lepo okolje Poljanske doline. Pravi, da kakih velikih problemov do sedaj ni imel, vsakdo mu priskoči na pomoč in vedno se najde kdo, ki zna vsaj malo angleško. V kratkem času se je nekoliko tudi navezal na Poljansko dolino, saj pridno vadi floorball z lokalnim klubom, sicer pa je s kolesom obiskal že številne vasi v okolici Hotavelj.

Rauniova izkušnja se bo konec maja že zaključila, povsem drugačna pa je »Francozova«, kot Charles-Henrija kličejo v delavnici. Ta je v Mizarstvu Jezeršek že od lanskega maja in bo pri njih ostal eno leto. Doma obiskuje obrtno šolo Les Compagninon de Devoir, kjer pouk traja tri leta, sledi leto do dve dela po francoskih delavnicah in podjetjih, če študenti želijo, pa se lahko na vajeništvo odpravijo tudi v tujino. »V šoli sem opazil oglas za Mizarstvo Jezeršek, radovedno sem pogledal tudi na internet in prečesal še podatke o Sloveniji,« v nekoliko sramežljivi, vendar lepi slovenščini pove Charles-Henri, ki je takrat za našo deželo sploh prvič slišal. Danes pa, kot rečeno, lepo govori slovensko.

Prebiva na kmetiji Pr' Šinkovc, brez znanja domačega jezika pa bi mu v teh krajih težko šlo. »Veliko sem se naučil, menim, da vseh osnov, ki jih moram poznati za delo v mizarski delavnici,« je prepričan Francoz, ki ga po vrnitvi domov čaka še leto prakse, a bo po zaključku zagotovo še obiskal Slovenijo in Poljansko dolino. Tuji študenti se direktorju Nejcu Jezeršku ne zdijo nič posebnega. »Tudi sam sem šel na izmenjavo v finsko šolo in prav prek teh poznanstev so predstavniki šole po nekaj letih znova navezali stike. Zanimivi smo, ker smo mlada ekipa, dobro opremljeni in imamo kaj pokazati. Veliko se ukvarjamo s tujima študentoma, precej več kot bi se v kakšnem večjem podjetju,« je prepričan direktor.

Kmalu nove investicije

Bratje Jezeršek ne želijo spati na dosežkih pokojnega očeta, zato so bili soglasni ob odločitvah za večje investicije. »Dogovorili smo se, da bo treba kupiti nove stroje, saj ne smemo dopustiti, da nas konkurenca prehiti. Iz lastnih sredstev, do sedaj tristo tisoč evrov, smo že kupili kontaktne brusilke, sodobnejše računalnike programe za konstruiranje stopnic, kmalu bomo kupili tudi štiristranski skobelni stroj. Pred kratkim smo začeli urejati tudi mansardo delavnice, kjer bo prostor za lažjo proizvodnjo in skladišče na 450 kvadratnih metrih,« pojasni Nejc. Posodobili so tudi avtopark, večja investicija pa je še v pripravi. Zaradi omenjenih širitev bodo postavili zmogljivejšo kotlovnico na lesno biomaso z dvema ločenima silosoma na žagovino in sekance, ki jo potrebujejo tudi zaradi večje sušilnice in lakirnice.

Stopnice Mizarstva Jezeršek poznajo po vsej Sloveniji, med njihovimi kupci je tudi veliko imen z Managerjeve lestvice stotih najbogatejših Slovencev. Zaradi odpiranja mej so znova bolj prisotni v Avstriji, zelo aktualni so tudi v državah nekdanje Jugoslavije, na Irsko pa izvozijo več kot desetino proizvodnje. »Irsko podjetje se je specializiralo za trženje in montažo naših izdelkov,« razloži sogovornik in med perspektivne trge prišteje še Rusijo, Italijo, Turčijo in Nemčijo: »Ne vem, kako nas najdejo. Morda prek interneta ali prek najboljšega oglaševanja – smo na dobrem glasu. Drži pa, da nas poznajo tudi projektanti.« Čeprav imajo Jezerškovi v načrtih večanje letne prodaje, pa zaposlovali vsaj za zdaj ne bodo. Njihov cilj je z boljšo tehnologijo povečati produktivnost in dodano vrednost na zaposlenega. V zadnjih dveh letih so že povečali promet za petino (izvozijo 30 odstotkov proizvodnje), kar gre v veliki meri pripisati izvozu, saj lahko prodajajo po višjih cenah.