A ti veš, da je zemlja okrogla?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. maj 2008 / 06:00

Sanjala sta o tem, da si bosta nekoč kupila motor, ga spedenala v nulo in z njim objadrala svet.

Zgodilo se je kakšen mesec po tistem, ko je bil Andrejin sin pri prvem obhajilu. Pokliče jo njena socialna delavka in ji pove, da se je pri njih oglasil Aleš, ker bi rad uredil stike s svojim sinom.

»Bila sem povsem šokirana. V tistem letu mi je šlo vse narobe: razšla sem se s partnerjem, izgubila sem službo, ki sem jo sicer imela za določen čas, in moja babica je hudo zbolela. Bilo me je strah kot še nikoli poprej, ko sem prispela na Center. Alešu boste morali ustreči, da bo začel videvati svojega otroka, so me postavili pred neizpodbitno dejstvo. Z vsemi štirimi sem se uprla. Začela sem se jokati in kričati obenem, naj se spomnijo, kako me je hotel ubiti, ko sem bila noseča, kako me je pretepal, kako se je spravljal na sina, a sedaj bo pa vse pozabljeno in bo lepo dobil sina, kot da je bil ves čas najboljši oče. Toda babnice so le sedele in me neprizadeto gledale, potem pa so mi dejale, da so paragrafi pač paragrafi in da preko tega ne morejo. Močno sem zaloputnila z vrati za sabo, odhitela sem domov, povedala mami, bila je prav tako zgrožena kot jaz, nenazadnje smo si življenje po dolgih letih prepirov in nasprotovanj vsaj malo uredili. Najraje bi se usedla v avto in s sinom odbrzela neznano kam. Ko sem se spravila v posteljo, me je tlačila mora, pred očmi so mi švigale slike, kako me Aleš poriva po hribu navzdol, kako drži otroški voziček in z vso močjo spusti po strmem bregu …«

Andreja in Aleš sta se potem srečevala le še na sodišču, v spremstvu odvetnikov. Niti pogledala se nista, kajti v Andreji je tičal strah, ki se je mešal z besom, Aleša pa je gnala naprej želja imeti ob sebi kakršnegakoli potomca, če ga že žena ne more dati.

»Ko sem želela sodnici razložiti svoj odpor, me sploh ni hotela poslušati, gledala je skozi mene, kot da sem jaz zločinka. Le takrat, ko je Aleš našteval moje mladostne stranpoti, me je pomenljivo pogledala, češ kaj se upiraš, saj si bila res ena lajdra. Po skoraj dveh letih robkanja sem izgubila na celi črti: sinu sem morala vsake štirinajst dni dovoliti, da ga je vzel k sebi njegov oče. Ko je odšel prvič, sem spet začela kaditi. Jokala sem kot dež, celo mama je jokala, kar me je zelo presenetilo … Tudi ona mi ni bila v kakšno posebno tolažbo, ko sem bila v največji stiski. V nedeljo zvečer je Aleš pripeljal sina nazaj ob dogovorjeni uri. S seboj je prinesel cel kup igrač, na novo je bil oblečen in to od nog do glave. Ko je z žarečimi očmi pripovedoval, kje vse je bil in kakšno sobo ima pri Alešu, se mi je zdelo, kot bi mi zadiral meč v srce. Najino pribežališče v hiši staršev je bilo še zmeraj več kot zelo skromno … Potem pa se je, čez kakšna dva meseca, uprl, da ne bo več šel tja. Da mu ni všeč solata, ki jo je moral jesti. Poklicala sem Aleša in mu povedala, naj ne hodi po otroka. Ojoj, kako se je začel dreti v telefon! Da sem sina totalno pokvarila, da je izbirčen, da nima pojma, kaj je zdrava hrana, da je zabit kot kanta, da se ne zna obnašati, da si noče umivati zob, ko gre v posteljo in podobne bedarije. Bila sem začudena, saj sem vedela, da doma s tem nikoli nisva imela težav. Priznam pa, da solate res ni maral. In to že od malega. Aleš je v petek ob treh vseeno prišel in mali se je jokal, ko ga je porinil v avto. Jaz sem se jokala pri vhodnih vratih, ampak nič ni pomagalo, Aleš je imel črno na belem zapisano, kdaj je otrok njegov in kdaj moj,« je med hlipanjem pripovedovala Andreja.

Očitno pa imajo bogovi svoje račune. Nekega petka Aleša enostavno ni bilo. Niti telefoniral ni, niti se ni kako drugače opravičil. Ko je naslednjič prišel, je bil sam, ženo je pustil doma.

»Sinovo naklonjenost je znova »kupil« z obiskom Gardalanda. In spet je bilo nekaj časa vse kot po navadi. Potem ga ni bilo na spregled več mesecev, pa se je spet prikazal. Rekla sem mu, da je v njem toliko očetovske ljubezni kot v mojem levem čevlju. Pa se mi je samo zasmejal in dejal, da ga »nič ne stane, če mi malo nagaja« … In preden se je odpeljal z dvorišča, mi je vrgel v obraz, da on že ve, kako je potrebno delati s sodnicami in odvetnicami. Saj so tako ali tako vse ženske, on pa zna z ženskami …«