Smrt je del življenja

Besedilo: Vasiljka Kokalj, sodelavka Hospica
sobota, 3. maj 2008 / 06:00

Smrt je največja uganka življenja. Velika škoda je, da o njej vemo tako malo. Rešitev te uganke reši vse drugo. Žal se večina ljudi ne zaveda, kaj vse v življenju prav zaradi nepoznavanja tega pojava izgubljajo in kako odločilno to vpliva na kakovost bivanja. Globlje razumevanje življenja je mogoče doseči le skozi globlje razumevanje smrti. Ko namreč prideš do odgovorov na večino vprašanj o smrti, dobiš tudi odgovore na večino vprašanj o življenju. Smrt je mit, ki se bo prej ali slej razblinil, saj ne odraža resnične stvarnosti. Šele ko v celoti dojameš, zakaj nas je strah umreti, nas je strah tudi živeti, saj je naše življenje vsak hip lahko prekinjeno. Grožnja smrti tako nenehno lebdi nad vsakim od nas. A smrti nas je strah le zato, ker so nas z napačnimi informacijami prestrašili. Ustvarili so mit, ki ima velikansko moč, saj se napaja z mislimi ogromnega dela človeštva. Verni se bojijo poslednje sodbe in kazni, ateisti pa popolnega izginotja, izgube vsega, kar v življenju imajo. A obe predstavi sta zmotni. Zanimivo je, da vanju tako verjamemo, saj ju nihče nikoli še ni dokazal.

Neradi govorimo o smrti, pa vendar je del našega življenja in se ji nihče ne more izogniti. Prav zaradi izrivanja misli in pogovora o smrti je naša stiska toliko večja, ko se z njo soočimo, bodisi ko umirajo ljudje, ki jih imamo radi, ali ko umiramo sami. Govoriti o smrti pomeni pravzaprav govoriti o življenju. Da bi lepše in polnejše živeli, ne smemo izrivati ničesar, kar spada k življenju, še prav posebno ne smrti.

V življenju se ukvarjamo predvsem s stvarnimi problemi, ki se v največji meri povezujejo s snovnostjo (materialnostjo). Toda to je le ena plat medalje. Druga plat je nestvarna, nematerialna, duhovna razsežnost, ki ima vsaj takšno »težo« kot materialna, a je močno odrinjena v ozadje, le da se tega, žal, velik del t. i. zahodnega sveta ne zaveda. Spoznanje duhovne plati bivanja današnjemu človeku zelo manjka, zato bo treba na poti krepitve zavesti prav tu največ storiti, kajti šele duhovno spoznanje odpre vrata v širše razumevanje sebe, sočloveka in stvarstva v celoti. Z duhovnimi spoznanji lahko svoje življenje oplemenitimo in se razbremenimo neutemeljenih strahov, svojo prihodnost (materialno doživljanje) pa lahko uskladimo s svojimi željami in načrti.

To, kar nas straši je »dokončnost«: ljudje občutimo smrt kot največjo katastrofo v življenju. Imamo jo za tabu, delamo se, kakor da za nas ne obstaja, saj vedno umrejo drugi. Smo mojstri potlačevanja misli o smrti, obnašamo se, kot da bomo vedno ostali tu.

V moderni družbi postaja vse bolj pomembno zadovoljevanje duhovnih, nematerialnih potreb. Zadovoljevanje materialnih potreb je postal normalen pojav in vsakodnevna rutina, ki ji ljudje ne posvečajo več tolikšne pozornosti, saj imajo širše interese. Za svoje preživetje poleg materialnih dobrin potrebujejo predvsem zadovoljitev nematerialne, moralne potrebe, saj je kakovost življenja torej odvisna od kakovosti našega dojemanja stvarnosti.

Smrt, povsem naraven konec življenjskega kroga, ljudje različno dojemamo. Naš odziv nanjo je navadno čustveno zbegan, le redko razumski. Smrt je v naših življenjih prisotna kot grožnja in prepovedana tema, ki se ji je najbolje ogniti. Srečanje s smrtjo je za svojce in bližnje duševna obremenitev ter zadrega, za umirajočega strah in pot v neznano. Najhuje je, če se človek na to pot odpravlja sam, nepomirjen in osamljen, menijo pri slovenskem Hospicu.

Na smrt in dogodke, povezane z njo, Slovenci največkrat gledamo skozi izročilo, ki pa v svetu vse večje odtujenosti ne zaleže več. Govorimo o tako imenovani kulturi umiranja. Nekdaj so ljudje umirali v krogu družine, danes jih ta doleti v ustanovah, pogosto nas preseneti neozdravljiva bolezen, s katero se ne znamo sprijazniti.

Zdravnica prim. Mojca Senčar, dr. med., si je ustvarila lastno življenjsko filozofijo, ki se glasi: "Pomembno je, da ne zapustiš človeka, ko mu gre slabo, ampak mu ostaneš ob strani, tudi ko mu je težko. Ljudje so hvaležni za vsak stisk dlani, za vsako toplo besedo, za vsak bodrilni pogled. To mi je vedno znova dajalo moči. Znala pa sem tudi sprejeti dejstvo, da je smrt del življenja. Smrt ni poraz medicine. Enkrat bomo pač vsi umrli in moj moto je bil, da mora človek dostojno živeti in se od tega sveta tudi dostojno posloviti.«.

V takih primerih lahko Hospic ponudi dragoceno pomoč, saj je njegov namen pomoč tako neozdravljivo bolnim kot njihovim družinam in žalujočim. Smrt vedno preseneti in povzroča stiske. Slovensko društvo HOSPIC je leta 1995 ustanovila onkologinja Metka Klevišar in predstavlja mednarodni program celostne oskrbe umirajočega bolnika in njegove družine. Glavno geslo Hospica je DODAJATI ŽIVLJENJE DNEVOM. Treba je narediti vse, da bi bolnik do zadnjega živel čim bolj kvalitetno, kar pomeni, da ga je treba znati predvsem dobro poslušati in tako spoznati, kakšne so njegove potrebe in želje.